petek, 3. december 2010

Oh, te travme

Poznate enega pogosteje uporabljenih filmskih trikov, ko se čas odvija počasi? Ko se vse vrti v počasnem posnetku? Se vam je to že kdaj zgodilo?

Meni se je enkrat, pred natanko 20 leti in 5 meseci, na dan ko je umrla moja mama. Še vedno se spomnim vsakega detajla tistega dne, ko je oče prišel po nas v kolonijo (otroci smo bili namreč v koloniji). Spomnim se vsake besede, vsakega postanka na poti domov, spomnim se prav vsega, celo kaj smo imeli oblečeno in kaj smo se deklice v sobi pogovarjale, ko je vstopila vzgojiteljica in nas poklicala ven. Spomnim se zle slutnje, ko sta se dve od njih spogledali in si izmenjali podatek v katerih sobah smo nastanjeni. 

Vse se je vrtelo kot v počasnem posnetku. Dvajset let kasneje se sem in tja še vedno spomnim tega dne. In še vedno se v mojem spominu vse vrti v počasnem posnetku.

Vsak otrok bi moral imeti oba starša. Vsak otrok ima pravico do obeh staršev. Žal mi te pravice nismo mogli in ne uspeli koristiti. Ko je umrla, se spomnim, sem premišljevala, da nikoli več nikogar ne bom mogla klicati "mami". Ker mame nimam več. To je strašna misel za 13-letno dekle. To je celo strašna misel za 33-letnico.

Mislim, da se je takrat nekje ustavil del časa za vse nas. Vsak smo skušali izgubo čustveno predelati po svoje. Jaz se večino časa pretvarjam, da tako pač je, da popraviti in spremeniti se ne da, zato tudi nima smisla o tem izgubljati besed.

Ampak kaj si najbolj želim? Želim si, da bi me obiskala v porodnišnici, ko sem rodila svoje otroke. Želim si, da bi jih videla in vzela v naročje. Želim si, da bi poznala mojo boljšo polovico in ga imela rada tako kot me ima njegova mama. Želim si, da bi ji lahko potožila kadar sem utrujena, kadar se spreva, kadar mi otroci ali služba "kravžlajo" živce. Želim si, da bi me objela in mi rekla, da bo vse v redu. In predvsem, želim si, da bi njeno izgubo prebolela takrat, ko sem bila še majhna, ker se mi zdi, da se namesto vedno manj, s tem ukvarjam vedno več. Sploh odkar imam otroke.

Zato sem si obljubila, da bom storila vse, ampak res vse, da bom videla svoje otroke odrasti, da bom tam, ko bom dobila vnuke, da jih bom lahko pazila, ko bodo odraščali in da bom svojim otrokom lahko solila pamet kaj delajo narobe. Ker zato so mame. Ker ima vsak eno samo, samo eno na celem svetu. In mama je nenadomestljiva. 

Oh, te travme. Jih kdaj prerastemo? 

5 komentarjev:

  1. ...pa kje zaboga se na fbju pojavi komentar ..če ga napišem..no, nekje že...bogu izaledža((:

    Absolutno navdušena nad vsemi prispevki!

    Podpiram tvojo spreobrnitev v pisateljico!

    OdgovoriIzbriši
  2. No zdaj imam pa že navsezgodaj zjutraj solzne oči... prelep zapis, prelepe želje... ko bi se ti vsaj lahko uresničile! Imeti mamo je res nekaj najlepšega, a tudi postati mama je čudež in vsak dan znova čisto svoja pravljica - naj ima vsak tvoj dan svoj srečen konec, draga moja, ti že veš, kako jih je treba živeti!!!

    OdgovoriIzbriši
  3. Travme. Mi verjameš, da jih imam tudi jaz? Pa na srečo nisem imela te boleče izkušnje. Ampak od mojega vstopa med onkološke bolnike sem totalno paranoična. Verjetno brez pametnega razloga, ampak bolj kot vse na svetu želim videti punci odraščati, študirati, ju spodbujati pri karieri... in priti v porodnišnico, ko bosta postali mami.

    Verjetno sem to želela že prej.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja, biti mama je najboljše na svetu, kljub skrbem, strahovom, napakam pri vzgoji in neprespanim nočem. Mislim, da se vse strinjamo.

    OdgovoriIzbriši
  5. tudi sama sem okusila to grenko izkušnjo in izgubila mamico pred 13 leti. pa skoraj ni dneva, da se ne spomnim kakšnega pripetljaja z njo. pogrešam jo in to zelo. pa vedno bolj, ker imam hčerko, ki mi da jasno vedeti, da me ima rada in da me potrebuje ter da moram svoje vloge kot mama izpolniti kar se da popolno.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.