četrtek, 13. september 2012

Priznam

Danes je četrtek. In priznam, utrujena sem. Ne, lažem. Sem v agregatnem stanju ožete cunje.

Ta teden sem svojo boljšo polovico v celem tednu videla vsega skupaj kakšne tri ure. Ko jaz pridem domov, gre on namreč v službo. In ko pride domov on, jaz kljub dobrim namenom, da ga bom počakala, v glavnem že spim.

Današnje vreme me je še posebej potrlo. Ne da bi imela kak posebni razlog - samo tak dan je bil.

Potem pa sem dobila pismo od nekoga, ki ga ne poznam. In se vprašala, sem to res jaz?

Pismo navajam v celoti, brez imen, seveda:

"Pozdravljeni!

Pišem vam, ker vam enostavno moram povedati, da ste me s svojim življenjem enostavno navdihnili.

Najprej sem izvedela za vas, ko ste objavili prosto delovno mesto za vzgojitelja. Ker sem tudi sama iz okolice Kranja in ker vašega zavoda nisem poznala, sem se vsedla za računalnik in povprašala strica Googla. Ko sem prebrala vašo zgodbo na strani XXX, sem bila enostavno čisto navdušena nad vami.

Iskala sem dalje in zašla na vaš blog. Tako me je "potegnil vase", da sem skoraj vsega prebrala v enem večeru in noči. Najbrž tudi zato, ker so določene podobnosti med vašim in mojim življenjem. V vaših besedah sem se "našla". Od mame, do moža, do supertruper tašče ... in potem tudi zaradi službe. Končujem prvo porodniško in slab mesec pred iztekom, sem izvedela, da me sicer čaka služba, ampak zelo zelo spremenjeno delovno mesto. Z drugačnim delovnim časom. Seveda je bil šok. Saj sami še bolj veste od mene in ste to večkrat doživeli na bolj krut način.
Že to, da gre otrok prvič od tebe stran, je velik šok. Vsakič, ko ga vidim na oknu kako mi zmedeno maha in ko vidim tiste njegove oči, kako žalostno gledajo ... vsakič se zlomim. In potem se vsakič znova in znova sestavim. Ker malčki pač potrebujejo mamo na mestu. Veselo, tisto pravo mamo.

Vmes, med vsemi temi in onimi problemi, pa razmišljam o tem, kaj početi v življenju. Tako kot vi, sem tudi jaz doštudirala pedagoško smer. In sedaj razmišljam in si želim najti službo, zaradi katere zjutraj z veseljem vstaneš. Zaradi katere te v nedeljo popoldne ne začne boleti trebuh. Tako, ki te izpopolnjuje. Uživam kot žena, kot mati. Ja, želim pa še uživati kot jaz. Jaz v službi.
In ko vidim, kaj vam je uspelo z vašim vrtcem. Tako lepo Ikejin je. Eden prostor je lepši od drugega. Toliko ljubezni je v njem, toliko topline. Malčkom ne bo nič hudega pri vas. Se mi zdi, da kakšen sploh ne bo hotel iti domov.

Iz vsega srca vam želim vse dobro in veliko lepega na vaši poslovni poti. Naj bodo nasmehi pot ... in posužene solze in nasmeh skozi njih.
Prav tako pa tudi vse dobro vam kot ženi in mami ...

Prosim, ne zamerite, ker sem vam pisala. Na blogu sem iskala kakšen vaš kontakt, pa ga žal nisem našla, zato vam pišem sem.

Hvala vam, ker ste mi pokazali, da kjer je volja, tam je pot. Upam, da jo najdem.
In priznam, da velikokrat pomislim na vašo zgodbo in si rečem. "Punca, da se!".

Lep dan vam želim! Užijte ga!"

Zdaj, ko berem ponovno, zopet in znova, sem resnično ganjena. Vsakokrat, ko ga preberem še toliko bolj. Ne morem verjeti, da sem lahko jaz komu navdih (takšen je bil namreč naslov maila). Jaz? Lepo vas prosim. Resda grem v svoj vrtec vsako jutro z velikim veseljem. Res tudi, da sem si izbrala odlične sodelavke in vsak dan mi je žal in hudo, da nekatere čakajo, da bomo vpisali dovolj otrok, da jih bom lahko zaposlila. Ampak razumejo. In tudi zaradi tega vem, da sem izbrala prave ljudi.

V resnici je nekako tako - "mašem ručicama". Tako kot vsi. Nikoli se ne bi šla svojega vrtca, če me ne bi tako vodila moja pot. Brez moje volje. Če ne bi bila postavljena v kot, ko sem morala tako kot že tolikokrat prej "mahat ručicama". In sem mahala. Glavo trenutno držim nad gladino. In maham dalje. In upam, srčno upam, da bom imela čim prej dovolj otrok, da bom lahko po dolgem času spet mirno spala. Naj dodam še to, da nikjer ni garancije, da je ta pot prava.

Včasih sem neskončno slaba mama, slaba žena in slaba prijateljica. Želim si, da bi bila boljša, perfekcionistka kot sem, še posebej. Vedno mi nekje zmanjkuje - časa. Energije. Volje. Zahtevna sem. Do sebe in do drugih. Ampak imam srečo. Oba z boljšo polovico sva se naučila "mahanja ručicama". In mahava včasih tako silovito, da naju valovi odnašajo stran od najine poti. Sva pa skupaj. Midva in najini mladički.

Da bi bila jaz nekomu navdih se mi zdi naravnost neverjetno. Mi je pa v neskončno čast. Hvala. Iz srca hvala. Mogoče pa vendarle delam nekaj prav.

Priznam, tale fotka je na mojem blogu že dobesedno zlorabljena. Vir, mislim, da najzabava.si?


8 komentarjev:

  1. Kako lepo, iskreno in polno čustev!
    Vsak izmed nas lahko v tvoji zgodbi in v tebi najde vzornico. In optimizem.

    OdgovoriIzbriši
  2. Me ne preseneča, da si dobila tako pismo.
    Naj povem samo, kaj sem od tebe "pobrala" jaz: Pokazala si mi, ko sva bili še sodelavki, da se noben nadrejeni nima pravice obnašati "šefovsko", kar se mi je do tedaj zdelo nujno zlo. No pa imam sedaj takega nadrejenega, ki vidi moje delo in ga nagradi, ki razume, da imam otroke in se temu lahko prilagodi delovni proces. To sem si uspela pridobiti, ker si ti pri meni zbudila to zavest, da je to moja pravica in ne samo gola sreča.
    Verjamem, da si, prav zaradi tvojega odnosa do soljudi, do krivic, ki se delajo drugim, upravičeno lahko za vzor.

    OdgovoriIzbriši
  3. Draga moja, seveda si.
    Navdih si. Še marsikomu drugemu, tudi meni.

    Poglej kaj vse si naredila v samo enem letu. Seveda si vse to nardila zato, ker se ti je zdelo da druge poti ni, da moraš. In si. Zmaguješ vsak dan posebej in boš, dokler ne bo vse skupaj postalo lahko in užitek. In potem boš zmagovala tudi na področjih, kjer si zdaj "slaba". Ampak nisi, nisi slaba. Najboljša si. Najboljša kar v tem trenutku zmoreš. In to je več kot dovolj!

    Zaslužiš si tole pismo in vse pohvale pošiljateljici in vso srečo tudi njej.

    OdgovoriIzbriši
  4. Jaz trenutno več kot VAU ne uspem spraviti iz sebe. Ganjena sem. In vesela, da se vse to dogaja.

    OdgovoriIzbriši
  5. To so eni taki mali čudeži, ki te napolnijo do konca. Jaz pa verjamem da si navdih marsikomu, jaz te rada berem ker znaš opisati tudi tisti bolj črn del sebe, dneve ko ne teče vse gladko; in potem se spet dvigneš. Pišeš življenjsko in pišeš dobro.

    Vso srečo pri vrtcu! Naj ti vse uspe!

    OdgovoriIzbriši
  6. Prekrasno! In ne, nisem presenecena, vsem nam si s svojo zgodbo in z vsem, kar pocnes, v neizmeren navdih! Bodi se naprej to, kar si, in vse dobro bo prislo samo od sebe... :))

    OdgovoriIzbriši
  7. Še jaz sem kar kurjo polt dobila med branjem. Bravo!

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.