Veseli december

Moja Palčica je dopolnila deset let. Ne morem verjeti, da sem že deset let mama!

Leto 2013 se končuje. Vesela sem. Po dolgem času sem spet mirna in osredotočena. Dobro mi je.

Če potegnem črto, po dolgem času lahko spet mirno spim. In spim, kolikor mi le čas dopušča. Ker se je petek zaključil nadvse naporno (kot je naporen pravzaprav že cel december), sem vikend izkoristila predvsem za izležavanje v takšni in drugačni obliki.

Palčica nam je danes prvič sama skuhala kosilo. :)

Mezinček in moja boljša polovica sta že na dopustu. Nas punce čakata še dva delovna dneva. Ampak nič zato. Po dolgem času imam darila že zavita, hišo bolj ali manj pospravljeno, perilo oprano in smrečico okrašeno. 

Sredinčica je dobila očala in je najlepša punčka z očali na svetu. Stvari so se v šoli čudežno uredile, ko je enkrat spet  videla.

V sredo gostimo na božičnem kosilu celo mojo žlahto (in to je reci piši lepih 20 ljudi), moja boljša polovica že pridno nabira recepte in sestavine, darilca pa lepo skrita in zavita čakajo v kleti. Letos sta jih prvič zavijala nova božičkova vajenca (beri Sredinčica in Palčica) in imajo temu ustrezen izgled. Sem in tja je na njih ostala kakšna cena, sem in tja ven štrli kak košček embalaže. Ampak nič zato.

Uresničila sem si svojo dolgoletno željo in si kupila fotoaparat. Tak, da se mu reče fotoaparat. Še nekaj dela (ali veselja) bom imela s tem, da ga naštudiram, ampak prvi rezultati so več kot impresivni. Zame. Česa več pa ne rabim.

Imam nov delovni kotiček, ki je prav moj in tako prijeten, da mi je delo v njem v pravo veselje. Ali pisanje bloga, pravzaprav. 

Moj ljubi vrtec je poln. Moje sodelavke so najboljše sodelavke, ki bi jih lahko izbrala. Pridne, pripadne, srčne, skratka sodelavke z veliko začetnico. Dve od njih maja pričakujeta naraščaj, tako da se bomo lahko razveselili še dveh dojenčkov. Za eno od njiju se je zamenjava našla kar sama! V službo grem rada. Tudi iz nje ;)

Palčica in Sredinčica sta pridni v šoli, pri baletu nas razveseljujeta s svojimi nastopi. Za nagrado si bomo februarja ogledale Romea in Julijo. 

Po vsem, kar nas je doletelo v zadnjih dveh letih, se moje obdobje "obvezne" samozaposlitve januarja končuje. Ja, dve leti sem že sama svoj šef. In če je bilo na začetku strašno, potem depresivno in strašljivo, sem danes lahko mirna in osredotočena. Imam namen in pot kako ga uresničiti. In energijo, da se nove poti tudi lotim.

Leto 2013 je bilo kljub vsem preprekam, vsem težavam in skrbem, dobro leto. Naučila sem se najpomembnejših lekcij svojega življenja. Leto zaključujem v svoji mali hišici, obkrožena z ljudmi, ki mi pomenijo največ. 

Prijateljem, ki so ostali v tem letu, ko sem izgubljala rdečo nit, pa so še vedno tu, se iskreno zahvaljujem za razumevanje, da nekaterih stvari v določenih obdobjih enostavno res nisem zmogla. Tistim, ki so me takšno kot sem bila, težko prenašali in se mi začeli ogibati, pa sporočam, da smo ok. Da nam nič ne manjka. Da je za nami težko leto, ampak ga zaključujemo v miru.

Veliko miru vam želim. Pa sladkih noči s svojimi. In razumevanja. Da stvari niso vedno takšne kot so videti.

Naša jutra

Spomnim se, da sem na začetku, ko sem začela s pisanjem bloga, pisala tudi o naših jutrih. Takrat sem bila na porodniškem dopustu, Sredinčica pa še v vrtcu.

Kako drugačna so bila ta jutra. Pa tega ne mislim v slabem ali dobrem smislu. Samo drugačna.

V bistvu je bilo tudi življenje drugačno.

Zdaj so mladički že tako veliki, da za vikend vstajajo sami. Sami se oblečejo, Palčica ali Sredinčica naredita čokolino (še raje pa si vzamejo kakšen kos kruha ali piškote), prižgejo si risanke, Mezinček pa prav z veseljem sestavlja lego kocke. Znova in znova. In ves čas letala. Od kje neki je vzel to obsesijo? ;)

Sem in tja se nama zgodi, da naju pričaka celo kava. To je bolj pogosto takrat, ko se zvečer skregamo in imata punci slabo vest.

Vikendi so tako zdaj že nekaj časa čas, ko se naspiva in povem vam, da sem RES sposobna spati. Do desetih, enajstih - če ne pogledam na uro, bi mimogrede lahko zaspala nazaj.

Vikendi so tudi čas za našo, zdaj že družinsko tradicijo - družinski zajtrk in družinske objeme.

Vikendi so super. In nič hudega, če se kak od njih zavleče za en dan zaradi viroze.

Tale kava je sicer iz Sončne hiše. Ampak samo zato, ker tiste, ki nama jo skuhajo otroci, nimam na računalniku.

Tudi jaz počasi rastem

Večkrat pogrešam svoj blog in pisanje. Res pa je, da bi si lahko večkrat vzela čas zanj, pa si ga ne. Torej sem si kriva sama.

So se pa na splošno stvari relativno umirile v našem življenju. V nasprotju z letom nazaj, ko sem po svetu drvela kot podivjana nevrotična kura, poleg vsega še brez financ in pametne vizije v glavi, sem letos veliko bolj umirjena. 

Nekatere lekcije, ki sem se jih v zadnjem letu naučila, so se vsedle na pravo mesto. Recimo tista, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Stvari, ki se dogajajo, sem se naučila jemati z rezervo. Naučila sem se ceniti majhne stvari. 

Recimo to, da precej redno plačujem položnice. Da sta moji punci spet na kosilu v šoli. Da samostojno hodita na avtobus in k meni v vrtec in vem, da je vse v redu. Da sami od sebe, ko pridemo domov, naredita domače naloge. Da je Mezinček na svoj način odrinil od doma v drug vrtec in postal velik fant. Da sem spet njegova mami in nič več vzgojiteljica.

In seveda ter predvsem to, da se z boljšo polovico dobro razumeva. 

Sicer je res, da sva v težkih časih vedno znala držati skupaj - zato sva tudi ostala skupaj. Je pa preteklo leto prineslo še veliko drugih preizkušenj, ki se naju verjetno, če se ne bi šla jaz vrtca in on menjave službe, ne bi dotaknile.

V zadnjem letu se je okrog naju razšlo precej parov. Ko sem od daleč spremljala njihove zgodbe, sem prišla do najpomembnejšega spoznanja doslej. Da sva pomembna midva. In najini otroci. Potem pa daleč ni ničesar enako pomembnega.

Nenujne stvari sem se naučila odložiti. Težke odločitve prespati. Raje večkrat, kot se odločiti prehitro. Našla sem si nove sanje. In pot, kako jih bom dosegla.

V službo grem rada. Včasih je dan težak, ampak šele po skoraj dveh letih sem našla prednost tega, da sem sama svoj šef. Recimo, da se lahko v četrtek ob osmih komolčim v Lidlu za softshell jakne :D in dobro uro zamudim v službo.

Moj teden

Začenja se moj teden. Pa ne zato, ker se bo kaj posebnega zgodilo. Ampak zato, ker je njegov potek namenjen mojemu boljšemu počutju.

V tem tednu imam tri cilje:

Prvič -dieto, ki mi bo pomagala znebiit  se treh odvečnih, ki kvarijo moje dobro počutje (zlasti okrog trebuha).

Drugič - obisk frizerke, ki bo mojo perjanico na glavi po dolgem času spravila v red.

Tretjič - lepega konca tedna, ne glede na to kaj počnemo. In kako poteka teden. Torej kljub popoldanskim obveznostim, ki so mi že vnaprej znane.

Toliko, da boste vedeli zakaj sem tečna, če se slučajno zgodi. Verjetno bom lačna :D

Bom pa zato toliko boljše volje naslednji teden, ko bo cilj dosežen in se bomo lahko s puncama fotkale v prečudovitih krilcih, ki nam jih je izdelala Ti.na.

Zatišje

Da lahko pišem o čem, moram to čutiti. Ne znam opisovati dogodkov (in raje berem bloge tistih, ki jih znajo), ker v bistvu tegale bloga (in vseh dnevnikov, ki sem jih popisala pred njim), ne piše moja glava. Vse kar pišem, prihaja necenzurirano iz srca.

Mogoče se zato tale blog občasno zdi konfuzen, moreč, ampak tako pač je - včasih sem na dnu, včasih se mi moje življenje zdi prekrasno. Večinoma pa je nekaj vmes.

Pa vendarle že dlje časa opažam, da sem se, predvsem v zadnjem letu, zelo spremenila. Na stvari in dogodke, ki se odvijajo okrog mene, se ne odzivam več tako čustveno in tako burno, kot sem se pred časom. Slabe stvari, ki se mi zgodijo, sem se naučila jemati bolj z rezervo. Ponoči ne bedim več zaradi neplačanih položnic. 

Žal se tudi dobrih stvari ne razveselim več tako intenzivno kot sem se jih včasih. Pa vendarle je zavoljo tega zmanjšanja intenzivnosti mojega čustvovanja moje življenje postalo lažje kot je bilo. 

Navadila sem se na dejstvo, da sem direktorica. Da moram nekatere odločitve, pa naj mi bodo še tako zoprne, sprejeti sama in zanje nositi odgovornost. Navadila sem se na to, da sem odgovorna še za štiri dekleta v mojem vrtcu. Pa nič zato. Tudi one zelo lepo skrbijo zame. 

Sprejela sem dejstvo, da nisem odgovorna za vse kar se zgodi. Da se včasih stvari zgodijo ne glede na to ali imam prste zraven ali ne. Da sekiranje in neprespane noči ne rešijo problema. Takrat problem postane breme in bremena je težko reševati. Probleme se da.

Ugotovila sem, da je bolje, če nekaterih stvari ne vem. Ker sicer skušam biti drugačna kot sem, potem pa nisem nič več. Ker jaz sem čisto v redu.

Prioritete so spet dobile svoje mesto. Moja boljša polovica. Moji mladički, ki rastejo vsako minuto vsakega dne. In njihovo otroštvo, ki je po letu kaosa spet dobilo obliko otroštva. Za to sem jim hvaležna - da so mi pokazali, da jim ga jemljem s svojo preobremenjenostjo. Da so mi dali vedeti, da me potrebujejo. Da so mi pomagali postaviti mejo, ki se je bom v bodoče, upam, striktno ogibala.

Zdaj je čas, da spet izvlečem fotoaparat in začnem ustvarjati spomine. Zaprašen že nekaj časa leži v kotu dnevne sobe. Tudi fotoknjiga za leto 2011 čaka, da jo naredim. Za 2012 tudi.

Moji mladički. Ena novejših z izleta na Bled.

Čistokrvno veselje

Petek je, ste slišali?

Moji petki so običajno beli ali črni. Srednjih variant je bolj malo. Petek je zame namreč dan za veselje, ker je pred mano vikend, zato je že sam po sebi vesel dan. Včasih mi ga pokvari kak drug osebek, ki svoje breme zavoljo boljšega in lahkotnejšega vikenda zanj strese name. Saj veste; da v petek naredi kljukico za kakšno tečno stvar, da ima potem lepši vikend. No, meni ta kljukica ponavadi ostane za vikend in še malo dlje. Takrat je petek bolj črn.

Ampak današnji petek je kul. Kljub temu, da mi je včeraj drugič v življenju počila guma. Kljub temu, da je uničena in je za na odpad in se zdaj do menjave v zimske prevažam okrog z rezervo.

Današnji petek je kul. Dobila sem še enega otročka v vrtec, ki začne naslednji teden. Petega letos (sem vam rekla, da je kriza). Torej dobra novica. Upanje. In še en klic mamice, ki je tako nezadovoljna z javnim vrtcem, da bi svojega otročka kar takoj prestavila k nam. Potencialno dobra novica. Sploh ker je dobila topla priporočila od staršev enega mojih novih otročičkov. 

Klic moje bivše šefice (ja, od tam, kjer so me odpustili pred dvema letoma) me je še toliko bolj razveselil. Pa ne zaradi 25 kuhalnic (kuhovnic, kaj jaz vem kako se temu pravilno slovensko reče - Petra, bom vesela poduka), ki mi jih bodo podarili za moj vrtec, ampak ker mi jih bo dostavil v Kranj moj bivši šef osebno :) To pa je nekaj :)))

Popoldan sem staršema novincev v moji skupini poslala nekaj slikic iz prvega meseca vrtca. In dobim odgovor, da naju en od njih kliče še doma :) Mi je precej pogrelo srce na tale deževni petek. 

Dragi moji, nekaj že delam prav. Delamo prav. Moje punce in jaz. In toplo mi je pri srcu, ker vem, da je vrtcev s tako osebno noto kot je naš, presneto malo. Ob takih petkih, pa naj bodo še tako deževni, vem, da bo še vse dobro. 

In seveda, petek je. V bistvu je precej vseeno kaj bomo počeli čez vikend, važno je, da bomo skupaj. 

Lep vikend želim tudi vam. Izkoristite dež za crkljanje s svojimi najdražjimi na toplem kavču pod družinsko deko ;)

Moj mali raj na zemlji...

September

Ok, priznam, blog neznosno zanemarjam. Kesam se. Kadar utegnem :)

Priznam tudi, da bi se lahko kdaj potrudila in kaj spravila skupaj. Ampak recimo, da imam nekaj opravičil. 

Nehala sem zvečer delati za službo (kar posledično pomeni, da sem manj za računalnikom). Ker je zadeva pripeljala tako daleč, da sem prej pet od sedmih večerov prečepela za računalnikom. No, zdaj niti enega ne. Recimo enega na mesec.

Ugotovila sem namreč, da potem slabo spim in sanjam stvari, ki sem jih delala. Da ne govorim kako slabo so takšni večeri vplivali na najin zakon.

Naj se vrnem na prvotno temo.

Zakaj september? Septembra se je zgodilo veliko stvari. Recimo moj rojstni dan. Ne priznam kateri. O tem kakšno presenečenje so mi v vrtcu pripravile moje punce kar dvakrat, bom pisala posebej (zajema pa med drugim zaklepanje v kopalnico, balone in praznovanje s kartonasto torto v mehiški restavraciji). Ampak o tem drugič.

Najina enajsta obletnica. Ki sva jo propisno proslavila na večerji v Matičku. Priporočam. Tako dobro že dolgo nisva pila in jedla. In bila tako sproščena in dobre volje. Teh enajst let ne bi zamenjala za nobena druga. Čeprav se nama je vmes zgodilo veliko stvari, ki bi jih z veseljem izpustila. Ampak ker gredo v paketu, ponosno vzamem vse.

Septembra je šel moj Mezinček v nov vrtec, kar je s seboj prineslo veliko sprememb. Ki sva se jih oba morala privaditi - še posebej jaz :)

Punci sta začeli že s petim in drugim razredom. Spet se je bilo treba navaditi na zgodnje vstajanje, domače naloge in učenje. Prva dva tedna mukoma, zdaj gre že lažje. 

Nov sistem - ker sva v lanskem šolskem letu kot starša učenk popolnoma zatajila, smo letos uvedli sistem. Upava, da se bo obrestovalo.

Balet. Če nam je bila v lanskem letu prihranjena pot v Naklo vsaj dvakrat tedensko, nam letos pač ni. Tako imamo balet čisto vsak dan med tednom. Ampak za zdaj ni hudega.

Nenazadnje moja služba. Kazalo je, da bo ok. Potem je kazalo, da bo septembra neizbežna katastrofa. Zdaj kaže neko srednjo varianto. Se sprašujete kaj počnem dopoldan na blogu? Zaradi srednje krize sem zdaj na 4 urah. Ne samo jaz.

Ampak dragi moji, tudi september se počasi končuje. Le kaj se nam obeta v oktobru (poleg prvih šolskih počitnic)?