Ne da se mi

Danes je en tistih večerov, ko sedim za računalnikom, sanjam o postelji in predvsem spancu, istočasno pa sedim kot bi bila prilepljena na stol.

Zakaj? Ker bi potem morala vstati, umiti zobe, obleči pižamo - preveč dejavnosti za moje trenutno počutje.

Urediti vse tri mladičke ni nikakršen problem več, sploh ker danes niti niso bili sitni ali podivjani. Je pa moja boljša polovica zbolela. Ker vročine nima prav pogosto, pomeni visoka vročina, da je res napol živ. Temu primerno je izgledalo moje popoldne - kljub temu mi je uspelo celo skopat Mezinčka, pospravit, oprat dve rundi (prva se suši) - dokler sem bila v gibanju, je še kar nekako šlo.

Ob 20:00, ko pa je zaprla oči še Palčica in sem pospravila še zadnje ostanke igrač, posodic, kozarcev in ostale šare, ki je čez dan pač povsod nastavljena in priča od tem, da pri nas nikoli ni dolgčas, sem obsedela za računalnikom. Ne zato, ker bi imela namen kaj napisati ali kaj bistvenega prebrati, pogledati, pobrskati. Enostavno zato, ker se mi NE DA iti spat.

Temu primerna je tudi tale objava - z vsako novo črko na ekranu se namreč, od neprespanega vikenda, katerega povzročitelj niso bili otroci, pač pa midva, vztrajno praznijo baterije. Se mi zdi, da celo tipkam vedno počasneje.

Torej, lahko noč. Naj bo mirna, dolga ali kakor bi rekla Sredinčica: "Jahko noč, pa ječ očiju, da ne kašjat, ne smjčat in ne jigat!" 

Alineje ali miselni vzorci?

Se še spomnite časa naših osnovnih šol, ko smo stalno delali miselne vzorce?

Miselni vzorci nikoli niso bili moj način razmišljanja in nikoli, ampak res nikoli se nisem znala učiti na ta način. Jaz namreč razmišljam v alinejah.

Ko sem se včeraj tuširala (prednost porodniškega dopusta je tudi v tem, da se lahko tuširaš dopoldan, ne samo zvečer, ko otroci že spijo) so moje misli tekle recimo takole:

- ko se stuširam (povsod je "če bo Mezinček še spal") grem še pospravit posodo,

- ko pospravim posodo (če bo...) bi lahko zložila perilo,

- ko zložim perilo (če bo...) bi lahko še posesala,

- ko posesam (če bo...) grem lahko pogledat Nanny  911,

- ko...

Običajno pridem (če imam srečo) nekje do druge alineje. Sem in tja celo do tretje.

Ko nekaj opravim, v glavi alinejo odkljukam.

Pa vi? Razmišljate v miselnih vzorcih ali alinejah?

Pred sedmimi leti sem postala mamica!

Na današnji dan pred sedmimi leti ob 10:27 sem postala mamica, kar sem si do tedaj zelo dolgo želela biti. Če se prav spomnim, sem sanjala o tem, da bi bila mamica od svojega šestnajstega leta.

Velika Palčica je vse kar bi si lahko želela pri svoji hčerki - bistra, samostojna, priljudna in pripravljena pomagati, pogumna in načelna, ljubeča in skrbna velika sestrica, hči in vnukinja.

Bravo midva, ker imava tako čudovite otroke. Mislim, da bova danes nazdravila ;)

Prijateljstvo

Moje odraščanje je poleg tega, da sem del njega odraščala brez mame bistveno zaznamovala še ena velika in pomembna stvar: prijateljstvo.

V osnovni šoli sem imela dve sošolki, ki sta pomembno prispevali k temu, da sem postala kdor sem, recimo jima Ana in Lia (tako je namreč ime deklicama, ki sta še iz vrtca najboljši prijateljici moje Palčice).

Tako imenovani Ana in Lia sta bili moji najboljši prijateljici v najbolj polnozrnatem možnem pomenu besede - skupaj smo prečepele ure in ure, prespale pri eni, drugi ali tretji, delale enormne telefonske račune svojim staršem. Ker smo bile kljub temu premalo skupaj smo si omislile še nekaj - skupne dnevnike. 

Istočasno smo tako pisale tri dnevnike in vsakič kadar smo se dobile oziroma na nekaj dni smo jih izmenjale in potem komentirale prejšnje zapise in spet pisale vanje. Tako je vsaka od nas kljub temu, da se je to dogajalo še veliko časa pred časom mobilne telefonije, vsak trenutek vedela kaj se dogaja z drugima dvema - še več, vedele smo vse, ker papir prenese marsikaj kar niti mobilni telefoni ne morejo. 

To tradicijo treh dnevnikov smo peljale še dolgo časa v srednji šoli, ko smo vsaka obiskovala drugo šolo. 

Ena drugo smo tako tolažile, spodbujale in si pomagale graditi samopodobo. Mislim, da sta mi takrat predstavljali še veliko več kot prijateljici, s temi dnevniki sta postali del mene, tako kot sem jaz postala del njiju.

Hvaležna sem, da sem imela možnost preživeti tako pomemben del svojega življenja s takšnima čudovitima osebama. Kasneje nas je življenje peljalo vsako svojo pot in z eno od njiju sem obnovila stike. Tega sem res vesela.

Se sprašujete kaj se je zgodilo z dnevniki? En del jih še vedno hranim in upam, da se bomo nekoč skupaj lahko pošteno nasmejale našim stiskam in veselju, ki smo jih skupaj tako uspešno prebrodile.

In upam, da bosta tudi moji hčerki imeli priložnost spoznati takšno prijateljstvo kot smo ga imele me.

Dragi Božiček!

Prosim prinesi mi robotski sesalec, ker si ga pri treh otrocih in dveh mačkih pošteno zaslužim.

Celo leto sem bila pridna: rodila sem še enega bodočega davkoplačevalca, brez večjega pritoževanja (razen očitnega zadnjega meseca) sem prestala zadnjo nosečnost, pridno se nisem pustila izzvati babjim čvekam in tračem v službi, brez pritoževanja vstajam ponoči, delam domače naloge, sem in tja celo skuham in razen enkrat se nisem nažrla sladkarij do slabosti.

Amen :)

Aja, pa varstvo za en večer bi mi tudi prav prišlo... 

Male obsesije

Eno meni ljubših opravil je preurejanje stanovanja, v našem primeru pač hišice. 

Naša hišica obsega zgolj 84 kvadratnih metrov bivalne površine, tako da načeloma ne daje velikih možnosti preurejanja - ampak obsedenka kot sem jaz z lahkoto vedno najde kaj novega, kar je treba izboljšati, predelati, prebarvati ali prestaviti na drugo, ustreznejše mesto. Žal to ne pomeni, da to tudi narediva, sploh s štirimesečnim dojenčkom to ni enostavna naloga.

Najnovejši plan obsega ureditev prave mladinske sobe za punci in preselitev najine spalnice v njuno sobo. Najina spalnica je trenutno pač največja soba v naši hišici in žal tudi edina primerna za dve postelji, dve omari in dve pisalni mizi. Moja boljša polovica je seveda razočarana, ker se bova na ta način na račun otrok odpovedala "ta boljši" sobi. Vendar recimo bobu bob - v spalnici tako in tako samo spiva in poleg postelje, tv in omare ne rabiva ničesar drugega, zato je najtemnejša soba zanjo popolnoma ustrezna.

Tako sem se vrgla v merjenje in planiranje nove razporeditve prvega nadstropja - "na uč" bi rekla, da naju bo zadeva stala okroglega tisočaka. No, po izračunu na Ikeiini strani celo malenkost manj. Po načelu "kamor je šel bik, naj gre še štrik" sem v navalu navdušenja ugotovila, da potrebujeva še nov jogi za spalnico in nove stole za dnevno sobo ter tiste predalčke in vratca za slavne Ikeine 16 delne regale, ki jih ima poleg naju še polovica Slovenije. Vam ime Expedit kaj pomeni?

Zdaj rabim samo še 2000 evrčkov in tri dni časa, da vse urediva. Plan? Pomlad 2011. Finance in izvedba? To pa bo morala moja obsedena glavica še pogruntati.

"Babe"

Eden največjih užitkov v življenju mame je imeti hčerke - vsaj zame. 

Naš repertoar obsega daleč največ možnosti in mednje spadajo tudi čisto "babje" zadeve - lakiranje nohtov, oblačenje, friziranje in podobne, moškemu in očetu neprijazne zadeve.

Danes odpiramo nove razsežnosti "babjega" in sicer barvanje las. Žal moji geni skrbijo, da sem pri rosnih 33 letih precej siva in bi, če bi se ne barvala hitro sodila med 43-letnice. Temu primerno je barvanje enkrat mesečno žal tako nujno opravilo kot striženje nohtov. 

Nuji dodajamo tokrat še estetski in "babji" vidik - Sredinčica in Palčica danes postajata ponosni lastnici pramenov. 

Samo, da oči ne bi prekmalu prišel domov in nam pokvaril načrtov ;)