Budilka

Ko je zjutraj zazvonila ura, se je dan začel res "perfect" - z mojim zadnje čase najljubšim komadom. V istem trenutku, ko se je prižgal radio, se je začel komad. Božansko.

Danes je bila namreč moja zadnja samotna noč - že zvečer gremo punce, če bosta punci le zdržali, po mojo boljšo polovico na letališče. Tudi božansko.

Kljub Mezinčkovi "pomoči" sem uspela zamenjat posteljnino v vseh petih posteljah. In ugotovila, da še sreča, da Mezinček spi v spalni vreči, sicer bi mirne duše splezal iz posteljice, kar mi je danes dvakrat pokazal (celo brez padca). Mislim, da je skrajni čas, da si za mladeniča omislimo večjo posteljo.

Posesati ne morem, ker je včeraj v napadu viška energije v filter sesalca zlil dva decilitra soka. In se suši. Ker ga je bilo treba seveda pošteno oprati.

Sonček je. Ptički pojejo. Barabe so vedno bile in vedno bodo. Jaz pa se bom danes imela fino. Celo nohte si bom nalakirala, ko bo mladi fantič spal. Kar bo kmalu, glede na to, da že glasno zeha.

Popoldan bomo šli v knjižnico, da bo Palčica končno končala bralno značko. Jutri nas čaka lep dan in dva nastopa za očija - dopoldan Sredinčičin in popoldan Palčičin balet.

Naj bo tudi za vas ta dan posebno lep. In miren.

Mir

Ja, to je vse kar si želim. Rada bi zjutraj vstala, otroke peljala v vrtec in šolo, se odpeljala do službe, jo oddelala in v miru ob svojem času odšla domov.

Rada bi imela petnajstega plačo na računu. Rada bi si splanirala dopuste za celo leto naprej. Rada bi osemnajstega brez skrbi plačala položnice.

Rada bi mirno spala in se ne odločala 24 ur na dan. 

Kmalu bo dve leti odkar sem se zadnjič odpeljala iz svoje zadnje "prave" službe. Dve leti od dneva, ko sem se veselila poti domov, ker nisem vedela, da bom šla tja samo še enkrat - da mi povedo, da me bodo odpustili. 

Kmalu bo eno leto od dne, ko sem izvedela, da bom ostala brez službe. Torej eno leto, ko noč in dan premišljujem in iščem variante in variacije. 

Rada bi imela mir. In živela lepo, mirno, sivo, sivkasto in vseh drugih variant sive barve življenje vsaj nekaj časa. 

foto: soncek.com

Česa ne maram

Ne maram prepirov. Sploh ne. Če je le mogoče, se jih na široko ognem.

Kadar sem napadena, se na napad ne znam odzvati. Vedno šele potem premišljujem kaj vse bi lahko rekla, pa nisem.

Ne maram sporov, daleč od tega. Če se da, bom za ljubi mir raje tiho.

Ampak svoje otroke učim, da se morajo postaviti zase. Da se morajo postaviti za svoj prav. Zveza svobodnih sindikatov bi me, če ne bi imela back up plana, s svojo potezo spravila ob kruh. Naj se jim zaleti, tiho pa ne bom. Ker moji otroci se učijo od mene. In če bom jaz tokrat pogoltnila svoj prav za ljubi mir, ga bodo morda oni tudi in ti takrat, ko bo res pomembno. In ja, tokrat je res pomembno. 

foto: siol.net

Še ena :(

Ste videli?

Še eno noč

Samo še eno noč bom spala sama :) Če to ni dobra novica! Samo še eno noč in za nekaj časa bomo spet kompletni.

V bistvu česa več kot to niti nimam napisati. Mezinček bo doma do konca tedna, torej je moja sposobnost delati ali kaj dejansko tudi narediti bistveno omejena. V bistvu večino dneva pospravljam - za njim in za puncama. Kuham, perem perilo, zvečer pa potem premišljujem in študiram zakone, ki se tičejo vrtcev. Do takrat seveda, ko me pokliče moja boljša polovica.

Tako ta teden tečejo moji dnevi. Dopoldan Mezinček, popoldan še punci. Dolgčas mi res ni. Se pa veselim ponedeljka, da bom lahko dejansko spet kaj naredila (beri: podpisala najemno pogodbo, se šla zmenit za dvorišče, pripravila dokumentacijo...)

Me je strah? Ja. Po vsem dogajanju zadnje mesece se mi to zdi popolnoma razumljivo. Me skrbi, da me bodo nat...? Tudi. Ampak tudi to se mi zdi razumljivo, zlasti po zadnjem dogodku. Pa vendar - do zdaj je sosledje dogodkov kazalo, da grem v pravo smer. Mogoče bi zato morala bolj zaupati. Ali pa samo tako zelo pogrešam svojo boljšo polovico in njegov optimizem :)

No, vmes ko tole pišem, sva z Mezinčkom prebrala že šest knjigic. Ja, tudi tega se veselim v naslednjem tednu - da bom eno stvar lahko naredila naenkrat in do konca (ne v dvanajstih delih, da na koncu ne vem več kje sem začela in kje končala - nekako tako, kakršna je tale objava :)))

Nov dan

Tako je to. Nov dan ponavadi prinese nove stvari, med drugim dejstvo, da se moja boljša polovica vrača že pojutrišnjem. Ko enkrat lahko rečeš "pojutrišnjem", ima to res lep zven. Nisem si mislila, da je to lahko tako lepa beseda.

Nov dan ohladi vročo glavo. In prinese Mezinčku očitno izboljšanje.

Ker je nov dan prinesel še en lep pomladanski dan, še toliko bolje. In ker me danes čaka (v kombinaciji s taščino pomočjo, ki bo pazila Mezinčka)  popoldanski nastop Palčice, ki bo prvič nastopala s flavto, se mi obeta pravzaprav lep dan.

Vsaj upam tako. Kaj se bo iz tega dneva izcimilo na koncu, bomo pa še videli.

Vam je kaj znano?

"NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNO OBJAVO

Koper, 26. marec 2012

BREZPLAČNA DELAVNICA »KAJ PA MOJE PRAVICE NA DELU?«

Karierni center Univerze na Primorskem Koper (KCUP), katerega soustanovitelj je

Študentska organizacija Univerze na Primorskem, v sodelovanju z Zvezo svobodnih

sindikatov Slovenije organizira brezplačno delavnico »Kaj pa moje pravice na delu?«,

na kateri bodo predstavili pravice in obveznosti, ki izhajajo iz Zakona o delovnih

razmerjih.

Na delavnici »Kaj pa moje pravice na delu?«, ki se bo odvila v sredo, 28. marca 2012,

ob 17.00 uri v veliki predavalnici Fakultete za management v Kopru, bodo udeležencem

preko praktičnih primerov predstavljene različne vrste pogodb o zaposlitvi ter obveznosti ter

pravice, ki izhajajo iz le-teh. Delavnico bo vodila ga. Andreja Toš Zajšek, pravna svetovalka

Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in nekdanja predsednica delovnega in socialnega

sodišča v Ljubljani.

Zaradi omejenega števila mest se je na delavnico potrebno predhodno prijaviti. Prijave

zbirajo na e-naslovu: info@kcup.si ali številki 030 696 228 do zapolnitve mest oz.

najkasneje do torka, 27. marca 2012.

Več informacij o dogodku:

Elvis Bašanović, direktor

Kariernega centra Univerze na Primorskem Koper

GSM: 040 510 205

e-mail: elvis@kcup.si"

Znano? Meni zelo. No, to je nastalo iz mojega sestanka z Zvezo svobodnih sindikatov in tistimi, ki jim je moj "prijazni" sogovornik posredoval moje gradivo.

Nimam komentarja. Fuj in fej, da morajo sindikati krasti tuje ideje. Bah!