Dragi Božiček!

Naporno leto je že skoraj za nami. Če pogledam nazaj, sem se nagarala bolj kot v vsem svojem dosedanjem življenju skupaj.

Ampak moji otroci so še vedno čisto normalni. Še vedno se kregajo med sabo za oslovo senco. Še vedno ponorim, ker naju ne poslušajo. In še vedno se lahko nekaj ur skupaj valjamo po našem ogromnem kavču in žgečkamo ali si govorimo kako radi se imamo. Punci nimata težav v šoli. Samo sem in tja pozabita kakšno nalogo. Mezinček je normalen malček, ki rad govori in še raje poje.

V letošnjem letu sem prejela precej dragih in brezplačnih lekcij. Nekatere so me popolnoma vrgle s tira. Druge so mi dale misliti. Večina jih je dosegla svoj cilj. Nekatere tudi ne. 

Z mojo boljšo polovico sva preživela kar nekaj težkih časov. Veliko preveč neprespanih noči. Veliko preveč strahov, skrbi in panike. Veliko premalo bližine in crkljanja. Ampak sva v bistvu ok. Lahko bi bila bolje, sva pa veliko bolje kot pred mesecem dni.

Finančno stanje je še vedno obupno, vendar se počasi kaže trend na bolje. Kar je v bistvu super. Ker je trend pravi.

Po dolgem času me čaka zaslužen dopust. Če bi dojemala kaj to pomeni zame in za moje, bi se ga noro veselila. Ga pa zato toliko bolj resignirano, a z radostjo pričakujem. Če je to pač mogoče.

Danes položnic ne bom plačevala. Za vsak slučaj, če bo jutri konec sveta ;)

Skratka, dragi Božiček, v prihodnjem letu si želim več časa zase. Recimo, da bi lahko vsak teden pogledala en film. 

Želim si tudi tistega mirnega spanca, ki ti ga zagotavljajo plačane položnice.

Rada bi šla na Hvar za tri tedne (haha, sanja svinja kukuruz).

Želim si, da bi šla z mojo boljšo polovico enkrat na mesec lahko sama zvečer ven. Recimo na večerjo. Magari v "Meka".

Potem si želim, da bi se najina razširjena družina spet dobivala tako kot nekoč. Letos je bilo namreč vse skupaj ena velika žalost.

Potem si želim tudi, da bi se zadeve še naprej odvijale v pravo smer. In da se jaz sploh ne bi več sekirala zaradi stvari, na katere nimam vpliva. Ker v bistvu bistva nam gre kar dobro.

Želim si, da bi moji otroci ostali taki kot so. Zdravi, veseli in zadovoljni, vsak v svojem majcenem svetu, skupaj v našem velikanskem. 

Da bi midva večkrat zlorabljala kavč.

Želim si tudi več druženja s prijatelji, ki jih že nekaj časa nisva videla. Pa bi jih rada. In veliko mislim nanje. V bistvu oba.

Naj bo prihodnje leto bolj mirno. Z malo več rutine v nekaterih stvareh. In z veliko manj v drugih.

Dragi Božiček, v bistvu daril ne potrebujem. Se s tistim, kar imam, kar dobro znajdem. Dobila sem še nekaj otrok, ki jih imam lahko rada. Pa službo, kamor rada hodim. Za stvari pa - so pač le stvari. Tudi, če so prevelike, ponošene ali ne ravno temu namenjene. Ampak gre. In zaradi tega se ne sekiram.

Prinesi pa mi, prosim, boljše leto od letošnjega. Da bom svojim otrokom lahko tisto eno darilo, ki ga doma dobijo, kupila brez kreditne kartice ;) Ga pa dobijo! 

Odštevam

Priznam, že dolgo me ni bilo na spregled. 

Ne, vmes se nisem razblinila v vakuum, kar vztrajno se otepam vsakega dneva posebej :) Je pa res, da se trenutno utapljam v delu in upam na najboljše. Na tak razplet, da bom 21.decembra lahko mirne vesti za deset dni odklopila in si, skupaj z mojimi, odpočila. 

Se naspala. Se naigrala s svojimi otroki. Se spomnila, zakaj sem se poročila s svojo boljšo polovico. Če razumete kaj mislim z vicem: "Zakaj me zbujaš, saj veš kje jo imam?" :P 

Preklicala bom vse prijatelje, ki jih nisem slišala in videla zadnjega pol leta. Za deset dni pozabila na svoj vrtec. Po dveh mesecih spoznala svojo nečakinjo, ki je še nisem videla.

Se vrnila na delo spočita in navdušena. Trenutno sem namreč kar daleč od tega.

Odštevam ure do enaidvajsetega. V sredo ima Palčica že deveti rojstni dan. Daril še nimam. Nobenih. Ne za rojstni dan, ne za božič. V bistvu o tem še ne premišljujem. Potem bom pa zadnji trenutek klela in se razburjala, ko bom, namesto, da bi razmislila kako in kaj, kupovala nepotrebna jajca, da otroci, ki so bili celo leto pridni in potrpežljivi z mano, ne bodo žalostni.

Sem bila pa vmes na fantastičnem izobraževanju, ki je, kljub temu, da sem se ga lotila ob najbolj nemogočem možnem trenutku, padlo na plodna tla. Navdušena in razsvetljena kaj vse počnem narobe v vzgoji in kaj vse pravzaprav počnem čisto prav, sem se po treh dneh vrnila domov. V bistvu sem veliko boljša vzgojitejica kot sem mislila, da sem. In v bistvu sem čisto ok mama. Pravzaprav imam vendarle nekaj malega pojma o stvareh, ki jih počnem. Nisem ekonomistka in nikoli ne bom, mi pa pravzaprav, ne glede na vse, ni slabo. Hehe, ali pa se mi ne da več razlagati in potem samo povzemam, da sem v redu, vedno bolje :)

Se bom še vrnila. Upam, da letos ;)

To be continued...

Namig

Se vam je že zgodilo, da ste pomislili, da ima neka zadeva, ki se je zgodila (pa čeprav vam ne všečna) globlji namen?

Meni se je to zgodilo pred dobrim tednom. Ko se je zadeva čisto nepričakovano odvila, sem pomislila, da je tako bilo namenjeno. Kje je kleč tega dogodka, mi sicer ni bilo jasno, je pa zato postalo jasneje danes, ko sem se, v pristnem slovenskem veselju, da se to (še) ne dogaja meni, ampak moji konkurenci, oddahnila. Ker če bi se to danes zgodilo meni, bi me podrlo.  

Včasih je potrebno tako malo. En (1) dober, lep dan. En prijazen nasmeh. En namig, da bo še vse v redu. (In (vsaj ena) dobro prespana noč, seveda ;))

Nič posebnega pravzaprav

Kljub najboljšim namenom, da bom začela spet živeti bolj sproščeno, mi te dni pač ne uspeva. Najprej sem bila tako utrujena, da sem v petek zaspala že ob pol osmih z obema punčkama v svoji postelji in spala do sedmih zjutraj. V soboto je bilo podobno.

Potem mi ni uspevalo, ker sem se že zbudila slabe volje. Moja nedavna odločitev v povezavi z vrtcem je namreč skrajno tvegana odločitev, ki mi ne da spati. In mi verjetno še nekaj časa ne bo dala.

Skratka, ne uspem se več naspati. Če sem prej potrebovala pet dni po 10 do 12 ur, da sem lahko v nedeljo po praznikih rekla, da sem spočita, sem do konca praznila baterije že v prvih nekaj kratkih dneh. In ja, ta teden sem danes že vstala utrujena.

Preveč sem si naložila. Vsak otrok, ki ga izgubim, me vrže s tira. Že četrti po vrsti. Povsod je razlog isti. Denar. CSD. Odločbe. 

Potem pa pridem domov in dobim položnici za punci - za šolo. 205 eur! Sem mislila, da se bom sesedla. Ker v to vsoto še zdaleč ni všteta cena vrtca za Mezinčka, ki je tudi okrog 200 eur. 405 eur na mesec zato, da gredo lahko v šolo in vrtec?

Ja, dve leti nazaj bi to lahko plačala. Mogoče bi morala malo stiskati, ampak imela sva dve plači. In dve službi. Danes imava eno plačo. Moja prva plača je zalegla zgolj toliko, da si mi ni bilo treba sposoditi za plačilo svojih prispevkov in kredita. In to je to. 

Palčica me je zadnjič spraševala, če smo zdaj revni. Da, ljuba moja, posodila si nama svoj denar in ti ga ne moreva vrniti. Resno razmišljam, da bi obe punci odjavila od kosila in popoldanske malice, ker si takšnih stroškov enostavno ne moreva privoščiti. Zato razumem moje starše. Tako zelo jih razumem.

In na takle dan se pač zbudim žalostna. Neskončno žalostna. Zaradi sebe, zaradi mojih vrtčevskih otročičkov, ki jih izgubljam tako hitro kot dobivam. Ja, življenje je neskončno dragocenejše od naših malih vsakdanjih težav. Ampak odmakniti se od njih ni tako zelo enostavno kot je enostavno biti pameten od daleč. Spomnite me na to, če mi bo kdaj uspelo pozabiti na te čase.

Razodetje

Preveč poduhovljena beseda zame, kaj?

Lahko mu rečem tudi kako drugače. Recimo srečanje same s sabo. 

Zgodilo se je včeraj zvečer. Po dolgem delovnem dnevu, sem zvečer dobre tri ure presedela za računalnikom. Ker smo bili petega v mesecu, sem morala izdati račune, obračunati plače... Ko sem končala in se okrog desetih namenila še v klet po posušene slinčke in krpe, me je udarilo. Najprej na desni strani prsnega koša, zadaj. Kot bi slon sedel name. Potem se je v nekaj trenutkih topa bolečina razlezla po celem prsnem košu. Potem sem začela težko dihati in trenutek za tem se mi je začelo vrteti, kljub temu, da sem sedela. 

Obsedela sem. Skušala sem se pretegniti in zajeti sapo, pa se mi je samo vedno bolj delala tema pred očmi.

Najprej sem pomislila kako naj pokličem svojo boljšo polovico, ki je šel že spat. Potem sem razmišljala ali bom prišla do spalnice naj me pelje na dežurno.

Naslednja moja misel pa je bila: "Ne, ne morem kar umreti pet let mlajša kot je bila moja mami. Nočem umreti! Hočem živeti! Svojih otrok ne bom pustila samih. In nočem, da se me spomnijo takšne kot sem zdaj - ves čas na trnih, živčna, nervozna, napeta, z glavo v drugem svetu."

Čez nekaj minut je bolečina popustila, tako da sem se lahko normalno lahko odpravila spat. V postelji se je ponovilo še enkrat. Napad tesnobe? Mišični krč? 

Ampak bistvo zgodbe sploh ni v bolečini. Ali tesnobi ali vzroku zanjo. Bistvo zgodbe je v tem, da sem se ustrašila. Ustrašila sem se do zadnjega atoma svojega bitja. Ustrašila sem se, da je to to. Da ne bom videla svojih otrok odraščati. Da si me bodo zapomnili sitno, zadirčno in utrujeno. Tega pa nočem.

Ustrašila sem se tako zelo, da mi je prav tako do zadnjega atoma postalo jasno, da je to popolnoma dovolj. Da imam otroke. Da imam dom. Da grem rada v službo. 

Da lahko kakšna zadeva tudi počaka. Da ne bo konec sveta, če bom nekatere račune izdala osmega namesto petega v mesecu. Da je življenje preveč pomembno, da bi ga kar tako metala stran.

Danes sem začela novo življenje. Kot bi rekla moja Simona - važno je, da se imamo fino. Da se s svojimi otroki tudi dejansko pogovarjam, ne le, da se pretvarjam, da jih poslušam. Da jih slišim. Da razumem kaj se jim dogaja v šoli. Da se skušam vživeti v njihovo kožo. Da razumem njihove stiske. In da takrat, ko sem z njimi, nisem z glavo nekje drugje.

Kvaliteta življenja se ne meri v denarju ali uspešnosti, ampak v času, ko si lahko ti. In s tega vidika je moje življenje postalo eno samo lovljenje sproščenih trenutkov med vikendi in neprestano razmišljanje kaj sem pozabila, kaj sem naredila narobe in kaj bi še morala narediti.

Nekatere stvari so pač namenjene, da so takšne kot so. In takšne so ok. 

Tole je pa v bistvu naš tepih v dnevni sobi. Ampak se mi je zdelo, da paše.

;)

Vas zanima kam sem spet izginila? 

Ne, nisem obupala. Priznam, da me je imelo, ampak nisem. Žal se tudi naspati še nisem uspela :) Ampak saj se počitnice še začele niso.

Delam, o ja. Do petka, ko oddajam prijavo na razpis, delam od jutra do poznega večera. Ker se me vmes loteva "propisan"  prehlad z grlobolom, kašljanjem, bolečinami v telo, glavo in še kam, je to skrajni rok, da čez vikend lahko v miru zbolim, haha. Priznavam pa možnost, da od veselja, ko bom pripravila vseh zilijon strani, ki jih je treba pripraviti in jih bom oddala na pošto (s povratnico, seveda), ne padem dol od bolezni, ampak od veselja, da mi je uspelo ujeti svoj rok (uradni je namreč šele naslednji petek, ampak jaz sem si zamislila "u izi" počitnice). Meni podobno? Se vam zdi?

Si pa že zdaj rezerviram 16 ur spanja s petka na soboto, da ne bo pomote. Toliko, da boste vedeli kje sem. V postelji. 

Včasih mi je res obupati, ampak naučila sem se, da se, celo po takšnih dnevih kot je bil zadnji, poberem. Včasih zelo težko, ampak se. Ker se pač moram. Za mano ni nikogar, ki bi pobiral moje koščke. In nisem sama. Z mano so moji trije otroci in moja boljša polovica. Vsaj oni. Pa sem prav gotovo koga po krivici izpustila.

Kaj naj torej naredimo drugega kot se borimo naprej? Dan za dnem, otrok za otrokom, noč za nočjo, obrazec za obrazcem. In ja, noro se veselim jesenskih počitnic, kljub temu, da imam dopust samo prihodnji petek. Ampak veste kaj bom delala? Spala bom. Ne bom razmišljala o delu. Jedla bom, da bom po počitnicah lahko spet hujšala. Vse kar mi bo pasalo in kadar mi bo pasalo. Privoščila si bom nekaj ur popolne tišine (kako bom to izvedla sicer še ne vem). 

Aja in smejala se bom. Veliko se bom smejala. Če ne spontano, pa na silo, dokler me ne zagrabi ;) Pa vi?

Vprašanja

Veste kako se počutim? Obupno.

Petkovo popoldne sem na skrivaj jokala. V soboto tudi. Moj iotroci ne razumejo zakaj jokam, če mi izpišejo otroka, ker si mojega vrtca ne morejo privoščiti. V nedeljo sem se nekako držala. Danes me je dokončno podrl še en klic.

Na drugi strani imam doma tri čudovite otroke, ki ne morejo čakati, da pridejo na vrsto zadnji - za vrtcem, za otroki, ki jih imam tam, za vsemi kolobocijami okrog koncesije in še česa.

Danes mi je en od staršev potožil, da je zanj 170 eur predrago za vrtec. Jaz jih plačujem za Mezinčka 200. Plus za vsako punco po 70 za šolo. Ker sem takrat, ko sem še imela službo, to tudi zares lahko plačala. Zdaj pa ne morem. Potem so tu še moji prispevki. In moj kredit. In ne, še vedno nimam plače. Ker si je, kljub temu, da zdaj že skoraj eno leto delam kot konj, še nisem zaslužila. Najprej so plače za moje punce in stroški za vrtec. Čisto na koncu, če bo, upam, novembra kaj ostalo, pridem jaz. 

Razumem. Kako zelo razumem. Ampak predstavljajte si, ko sem si že obetala, da bom morda oktobrsko plačo le dobila, vsaj minimalno, potem pa mi v dveh dneh izpišejo dva otroka. Ja, na jok mi gre. 

Kaj pa, če sem vse zafurala? Tako kot že marsikdo pred mano? Saj ne bi bila prva. Pa bi si kdaj oprostila? Kaj pa, če sem s svojo veliko potezo stala moje boljše polovice vsega, kar bi nam lahko prineslo boljši jutri? Ali pač danes. Pri tem tempu nisem več prepričana ali bom jutri doživela. Kaj pa, če sem se lotila nemogočega projekta? V Nedeljcu je pisalo, da sem pogumna. Mogoče sem pa samo nora!

Na jok mi gre. Razmišljam zakaj sem se tega sploh lotila. Ponoči spet ne spim. 

Na otroke v vrtcu sem se tudi jaz navezala. In ko zjutraj pridem tja, se sprašujem - kdo bo šel naslednji? Namesto, da bi se igrala s svojimi še tistih nekaj ur na dan, ko jih vidim; razmišljam kako naj splavam na gladino. Kaj naj storim, da bi bilo lažje, bolje, kako naj preživimo...

Pričakujem preveč? Verjetno. Sem prezahtevna? Gotovo. Ampak nisem iz jekla. In ne morem. Včasih enostavno pač ne morem...

Še sreča, da je jutri nov dan.