četrtek, 13. oktober 2011

Spoštovanje

Se vam ne zdi, da je spoštovanje eno tistih čustev, ki bi jih vsak otrok moral gojiti do svojih staršev? Poleg ljubezni, seveda?

Meni absolutno. Mislim tudi, da moramo spoštovanja svoje otroke naučiti starši sami. Kdo drug jih bo, če ne mi? Če nimamo spoštovanja do svojega partnerja in otrok, kako naj pričakujemo, da ga bodo imeli otroci do nas - in obratno - če nas partner ne spoštuje, kako lahko pričakujemo, da nas bodo spoštovali naši otroci?

Odgovor je zelo lahek - nemogoče.

Danes sem bila pri babici - ker njene dolge osamljene dneve skušam po  svoji moči razvedriti, jo kličem vsake dva do tri dni in potem se pogovarjava - ne pet minut, ne deset, ampak ponavadi okrog ene ure. In ker zadnji mesec ne moreva več govoriti niti deset minut skupaj, ker ji stalno crkuje telefon, sem se odločila, da ji nesem drugega. Da ji ne bo crknil, ko se pogovarjava in moram potem počakati dve uri, da jo lahko pokličem nazaj, ko se njen telefon končno spet napolni. Ker stricu ne reče, da ji telefon ne dela kot je treba. Ker on pa, kljub temu, da živita skupaj, za to nima časa.

Ko sem se peljala tja, sem jo klicala trikrat. Ne dvigne. Sem si mislila, da verjetno je telefon dokončno crknil in sem kljub temu šla tja, saj sem se danes namenila v Ljubljano samo zato, da ji nesem telefon. Pridem tja, nihče se ne oglasi in ne odpre, pa vendar so vsa okna v hiši odprta. Grem okoli hiše in jo pokličem, potem pa se je končno javila. Da je bolna in leži. Ker me ni mogla spustiti v hišo z domofonom, je vstala in rabila kar precej časa, da je bolna (in stara 88 let) komaj prišla po vseh stopnicah, da mi je odklenila. Seveda sem mislila, da je sama. Ko pa sva vstopili, pride iz svoje sobe stric (ki, mimogrede, z mojo družino ne govori že lepo število let in ni govoril z mojo mamo kar nekaj let preden je umrla, kljub temu, da je njen brat) vprašat kdo je prišel. Me pozdravi in odide v svojo sobo. Midve pa po vseh tistih stopnicah (lahko si mislite kako neskončno je število stopnic, če težko hodiš) nazaj v njeno sobo.

Ko pa sem skušala namontirati telefon, ki sem ga prinesla, se je pač zataknilo (kako ne). Jaz sem prinesla namreč takšnega, ki ni od Telekoma in potrebuje kabel. Njen ga pa nima. Ko sem skušala ugotoviti kako hudiča naj rešim ta problem, me je babica ves čas prepričevala naj grem po svojega strica "ker on se pa na vse to spozna", tako da sem na koncu res šla. In mi je bilo takoj žal. Ker jo je (posredno seveda - to pomeni, da je govoril o "njej" vpričo Nje) dobesedno dal v nič kaj komplicira s tem telefonom, da telefon dela. In ko mu skušam razložiti, da to ni res, me je prav neprijazno nahrulil, da je potem pokvarjen moj telefon in da noben telefon ne dela, če govoriva po njem eno uro! In naj ga pustiva kot je, ker eno uro se pa nihče ne more pogovarjat po telefonu. Seveda ne, če je cele dneve sama in zaprta v sobi na dvajsetih kvadratnih metrih. Raje ne povem kako jezna sem bila. Utopila bi ga v žlici vode.

Seveda sem potem takoj odšla, s telefonom vred. Razkurjena, da ne bi mogla biti bolj.

Že dolgo vem, da ne mojega strica, ne moje mame ni naučila, da bi jo spoštovala. Ampak pri skoraj šestdesetih bi pričakovala, da je moj gospod stric pametnejši in manj egocentričen. Saj je vseeno, če ga je rodila in skrbela zanj. Tudi to, da sta z dedkom zgradila hišo v kateri živi, ni pomembno. Samo to je, da revčku ubogemu, ki ne skrbi za nikogar razen zase, teži s posranim telefonom, ki je njen edini stik s svetom.

Prosim, naj me nekdo lopne okrog ušes, če bom kdaj tako egocentrična in kratkovidna do svojih bližnjih.

foto: moski.si

2 komentarja:

  1. Ah, žlahta. Tudi pri nas (pa živimo v dvojčku) se ne pogovarjamo z bratrance in njegovo družino in stričevo ženo. O kakršnem koli spoštovanju ni ne duha in sluha. Mojemu sem rekla, ko se bo prvič tako drl name, kot se dere (ne)sosed na svojo ženo, ga bom sterala od doma. In potem se spašujejo, zakaj se otroci derejo in ne ubogajo.
    ah, zabredla.
    skratka, na koncu se bo pa stric grebel za hišo, češ, saj sem skoz za mamo skrbel.
    Bruh. verjamem, da si besna. in tud prav je, da si :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ma saj ne moreš verjeti.

    Dokler je naša staramama še živela pri stricu in njegovi ženi smo bili tudi vsi živčni. Odkar je v domu starejših je prav spočito za vse udeležence. Pa sta bili obe s snaho vseh muh polni.

    Ta druga staramama je pa tak bolj negativček in umira že odkar živi. Teta pa ji to zameri in še kar čaka, da se bo spremenila. Pi 88ih? Don't think so. :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.