Oh, ta bolezen

Sredinčica je še kar doma - za jutri sem jo naročila na ponoven pregled. 

Pravzaprav niti ne vem ali se še vedno v resnici počuti bolna ali pa je to samo igra. Ker izgleda precej v redu, sicer ji še kar teče iz nosu, ampak pravi, da jo boli glava. Večkrat na dan.

Bogve ali je to res ali ne, nimam pa srca, da bi jo z bolečo glavo (če jo res boli) poslala v vrtec. 

Je pa res, da je Sredinčica umetnica - v vseh pogledih - tudi igralskem. In zna milo jokati in zraven gledati izpod obrvi ali smo ji nasedli. In ja, velikokrat ji nasedeva, tako da lahko rečem, da je precej igralsko nadarjena. Ravno iz tega izhaja moja dilema ali jo sploh v resnici boli glava ali pač ne.

Jutri zjutraj bova torej ponovili vajo s prejšnjega tedna in se spet pokazali naši super truper nesposobni pediatrinji (o tem zakaj je še vedno kljub očitnemu nismo zamenjali, drugič). Ampak res nimam srca, da bi jo, preden sem prepričana, da je ok, peljala v vrtec.

Kar je v bistvu precej zoprna zadeva - ker ji je poleg vsega tudi dolgčas (kljub bolniški namreč so nekatere zadeve, ki jih moram narediti in enostavno ne morejo čakati). Res je pridna celo dopoldne, zato pa je popoldan toliko bolj posesivna in potem večino časa dokazuje svojemu bratcu in sestrici, da je glavna. Kar pomeni veliko kričanja in kreganja. 

Oh, ta bolezen. 

Ena Sredinčičina z lanske pomladi :)

Spanje

Ne da bi se hvalila (ali pa tudi malo), moram povedati, da sem absolutno navdušena nad spanjem najinih mladičkov.

Punci že dolgo časa zaspita okrog pol osmih sami v svoji sobi (s pravljico na cd-ju). Vsaj dve leti, mislim celo, da že tri leta. (Seveda smo imeli vmes tudi večkrat izhode na temo "žejna sem", "lačna sem", " ne morem spati", "strah me je", ampak nisva popustila. Še sreča, ker se danes obrestuje.)

Do zdaj je Mezinček zaspal pri meni v naročju in sem ga potem nesla v svojo posteljo. Zdaj pa se že dober mesec dni dogaja, da hoče mladi mož ob sedmih v svojo posteljo. Sicer se prej pet do deset minut crklja pri meni, ko pa je čisto miren, se dvigne in pokaže, da hoče "goj" (sobe so namreč v gornjem nadstropju). V sobi ga položim v posteljo, obrne se na trebuh, ugasnem luč in grem ven. In mladenič zaspi. Brez eh in oh in uf. Niti glasu :)

Danes je prvič tudi pomahal očiju in sestricama, preden je šel spat.

:) Komentar nepotreben. Vsaj zame. Tako zelo dobro se mi zdi. 

Mezinček jeseni, ko je omagal na našem super truper udobnem kavču :)

"Joj, to je res prelepo...

... če ti zmaj poleti v nebooooo. Če potrudiš seeee, prav lahko dosežeš VSE!"

Poznate? Tole poje Charlie Brown v risanki Dober fant si, Charlie Brown. Eni meni najljubših :)

V bistvu nisem tako zelo navdušena nad zadevami kot zveni tukaj. Sem pa vesela. Spet se dogaja. Najhujše je, ko si sam, nič se ne dogaja in čakaš. Razmišljaš kaj delaš narobe, kaj bi lahko naredil drugače... 

Odpiram dve novi fronti. No, eno sem odprla danes. Drugo bom čez kakšno uro. Ko bo kaj konkretnejšega, bom seveda poročala. 

Sredinčica je pridna in mi da bolj ali manj mir, da res lahko delam. Tudi zato je danes moja objava, v primerjavi z običajnim delovnim dnevom, nekoliko pozna.

In ja, tudi pomladno vzdušje pomaga :)

Ko bom velika

Ko bom velika, bom napisala knjigo. 

Ne romana, za takšno pisanje sem čisto premalo disciplinirana. In nimam takoimenovanega "zic ledra", da bi lahko natančno premislila sleherno besedo in dejanje namišljenih oseb. Ne, za takšne stvari sem prevelik realist. In imam premalo domišljije.

Napisala bom knjigo o Oliviji. Ne o tem kaj se je dogajalo, ampak o tem kaj sem čutila. In predvsem česa sem se naučila iz dogodkov, stvari in situacij, ki so sprva izgledale kot konec in se na koncu izkazale za začetek. Tudi zdaj sem v enem takšnih obdobij. 

Naslov bo Prelomnice. Ampak ne v političnem ali vojaškem smislu ;) Moje prelomnice so v moji glavi. In srcu, ki zaupa (ali pa ne), da delam prav in živim po svoji vesti.

Pomlad

Obožujem pomlad. Pa čeprav pride februarja za nekaj dni in so moji otroci bolni, tako da večino časa kljub temu preživim na 30 kvadratih našega dnevnega prostora. 

Ampak ta vonj. In zvok. In topel občutek okrog ušes. Odsotnost kape na moji glavi.

Potem me še babica razveseli z dobro novico, da je dobila svojo sobo v domu. In moji možgančki končno izplavajo iz začaranega kroga. Ta trenutek mi je lepo. Ne bojim se naslednjih dni, ker odpirajo nove poti, na katere doslej nisem pomislila. 

Jutri se bomo družinsko nastavili sončku - mladička nista več tako hudo bolna, da bi morali ostati doma. Zato bomo poiskali sonce in ravnino, kjer bo Mezinček lahko šibal ne da bi morali ves čas dirkati za njim. Ti presneti zobje ga namreč resnično bolijo in je siten, siten. 

Potem bomo šli nekam na kavo. Obožujem popoldanske kave - na to sem zadnje čase kar malo pozabila. Ta teden sva si z boljšo polovico vsako popoldne po kosilu privoščila eno. Kako paše. In kako paše, da nisi sam.

Ta vikend bomo torej nabirali dvoje - D vitamin in kofein :)

foto: igre123.com

Fotoknjiga

Včeraj sva z Mezinčkom potem, ko sva se naveličala enih in istih knjigic, po dolgem času v roke vzela fotoknjigo za leto 2009. 

Naj povem, da sem se pred precej časa lotila izdelave fotoknjige za leto 2010, pa je nisem naredila niti prvih nekaj strani. V tem času se je še tistih nekaj strani izgubilo. Ko pa sem se včeraj poglobila v leto 2009, me je preplavilo tooooliko občutkov, da sem, ko so otroci zaspali, sedla za računalnik in jo naredila. 

Fotoknjigo za leto 2010. Zadnji božič z mojim tastom. Rojstvo Mezinčka. Lošinj septembra. 

Ob vsaki fotki, ki sem jo dodala, sem podoživljala trenutke, ki so za nami. Zdaj se veselim izdelave fotoknjige za leto 2011. 

Ko bo kakšna fina akcija pa ju pošljem v izdelavo. Ker resda so krasen in dolgotrajen spomin, so pa tudi konkreten finančni zalogaj. Ampak ko jih bom imela doma, uf, komaj čakam!

Spomin iz 2010 :)

Darilo

Vesela sem, da imam zdravilo, da ga lahko dam svoji punčki, da se bo kmalu počutila bolje.

Vesela sem, da sem lahko plačala položnice, čeprav mi je na računu ostalo bore malo.

Vesela sem, da smo na toplem in da je zunaj sneg, ki se blešči v tem lepem jutru.

Vesela sem, da smo skupaj, pa čeprav bolni.

Če bi imela vse, teh stvari ne bi znala ceniti. Zdaj pa uživam v slehernem trenutku teh podarjenih zimskih dni.

foto: svinja.si

Črno - belo

Je življenje črno, belo ali pa sivo, kot novo ozadje mojega bloga?

Včasih potrebujemo spremembe - in ta trenutek jih jaz krvavo potrebujem. Prvi korak - moj blog. Verjetno vam je že znano, da je zadnje čase moj najboljši prijatelj in psihiater v enem ;)

Mogoče bo ta sprememba trajala nekaj časa. Mogoče me bo tale črno bela sivina kmalu začela motiti in bom spet rabila barve. Mogoče me bo tale pisava navdihovala, da bom pisala več in bolj smiselno in bom več premišljevala o stvareh, ki se jih trenutno ogibam. In bomo več debatirali. Upam.

V vsakem primeru - trenutno ugotavljam, da glede na moje splošno mnenje je življenje resda sivo v vsemogočih barvnih odtenkih (če odštejemo možnost, da obstajajo poleg črne in bele tudi barve - omejimo se tokrat zgolj na možnost, da obstajata samo ti dve), sem in tja pa kljub vsemu naletimo tudi na takšne, ki izgledajo povsem črni ali povsem beli. Verjetno je v vsaki beli tudi nekaj črne in obratno, črnih si ne želim in se jih ogibam, se pa toliko bolj vedno razveselim belih.

Skratka, upam, da vam je izgled všeč. Če vam ni, potrpite z mano nekaj časa, morda se ga hitro naveličam ;)

foto: igre123.com

Vprašanje?

Danes me je klicala pediatrinja, da ima Sredinčica v resnici angino in rabi antibiotik. Vse v redu, gremo torej po recept. Potem me je vprašala tudi ali rabim bolniško - sem rekla seveda (kako jo uveljavljaš, če si samozaposlen mi sicer še ni jasno). 

Potem mi reče: "Pa res rabite bolniško? A nimate kakšne druge možnosti?"

Ker pač resnično, kljub trem otrokom, nisem dovolj pametna, da bi razumela kaj je mislila s tem, sem jo vprašala. Vas zanima njen odgovor? "Ja recimo dopust ali pa babico?"

Ne morem verjeti kam smo prišli in v kakšni državi živimo, da me kaj takega lahko vpraša pediatrinja :/

foto: mojotrokinvrtec.si

Danes

oziroma v noči na danes pa čisto druga zgodba.

Mezinček je že včeraj začel kašljati. Na jezičku ima tak lep veeelik madež bele barve. In vročino. Glede na to, da imajo v vrtcu slinavko, je verjetno to to.

Sredinčica je ponoči trikrat prišla k nama - da ne more spati. Ko je legla zraven naju, sva po dihanju hitro ugotovila, da ima vročino. Potem je rekla še, da ji je slabo, zato sem ob treh odšla z njo v njeno posteljo - ker sem pričakovala, da bo bruhala. Na srečo ni, ima pa vročino in že celo jutro leži. Prav tako Mezinček.

Danes nas tako čaka dvojni izlet k pediatru. In želja, da se oba kljub vsemu čim prej pozdravita, da nam ostane vsaj kak počitniški dan za toplice, sankanje ali drsanje. Ali pa vsaj kak obisk.

Še prej bi bilo fino, da bi nehalo snežiti, da nas lahko moja boljša polovica odfreza ven, da sploh pridemo do pediatra.

Ampak v meni je danes tak mir kot že dolgo ne. Zunaj sneži, otroci počivajo na kavču, vsi smo na toplem. Bolezni tako in tako pridejo in grejo. Mi bomo pa skupaj še cel teden, bolezen gor ali dol.

Včeraj

Pravzaprav predvčerajšnjim.

Naključja

Ne, ne kopiram Petre :)

V bistvu je zadeva naključno padla na isti čas.

Danes sem, točno po 30 dneh od oddaje vloge za subvencijo za samozaposlitev odšla na Zavod za zaposlovanje podpisat pogodbo. Nabralo se nas je kar nekaj. Svetovalka z zavoda nam je razložila kaj piše v pogodbah (no, jaz sem jo kljub temu raje prebrala), povedala, da denar pride predvidoma okrog mesec do mesec in pol po podpisu pogodbe, najkasneje pa v 120 dneh (beri junija). Potem se teta z zavoda obrne k meni in reče: "No, za vas, ker ste odprli zavod, ne daje sredstev Evropski socialni sklad, ampak (pojma nimam kdo), zato je rok plačila drugačen."

Jaz sem si seveda že zamislila, da bo rekla še dlje od 120 dni, ona pa:"Vi dobite že v 30 dneh." (beri marca)

In potem me je kresnilo - negativna sem. Ker pričakujem slabo, slabo dobim. To moram spremeniti!

V bistvu sem vesela. Ok, ne skačem do stropa, ker se zavedam, da ta denar v bistvu ni moj. Mi bo pa dal možnost, da nadaljujem začeto, da vložim sredstva v to, da začnem pridobivati stranke, ki jih zdaj nimam. V bistvu mi podarja čas. Dragocen čas, ki ga krvavo potrebujem.

Zato sem danes hvaležna za naključja. Ker če bi takoj vedela, da bom dobila denar prej in si bom z njim lahko pomagala, bi nanj računala in se ne bi tako trudila. Mogoče bi si prihranila kakšen napad panike in neprespano noč, pa vendar se ne bi naučila skromnosti. Ker zdaj sem v svojih načrtih skromna. Zadovoljna bom že z eno samo skupino. O tem, da bo zadovoljna, ne dvomim. 

Naključje? Morda. Ali pa lekcija zame. In darilo - v obliki časa, ki mi ga podarja.

Miselne zanke

Tole je moj današnji horoskop:

"Razvedrite se. Ujeli ste se v svoje miselne zanke, večer s prijatelji vam bo koristil. Pokličite koga, ki ga že lep čas niste videli, da se izognete običajnim debatam."

Prav ima. Ujela sem se v svoje miselne zanke. Sedim pred računalnikom in skušam najti pot iz njih. Pa mi ne gre. 

Veliko stvari imam, ki me veselijo. Življenje je pravzaprav milo do mene. Zunaj sije sonce in v Mezinčkovi sobi je vse pripravljeno za sobotne maškare. 

Včeraj sem zaspala že pred deveto in spala do jutra. Pa nisem nič bolj spočita kot prej. 

Problem, ki ga imam, je v meni. Samo v meni. Nihče drug ni kriv zanj. Tudi nihče tega mojega problema namesto mene ne bo rešil. 

Problem je moj odnos do sebe. 

Če sem pred pol leta ali letom še lahko samozavestno verjela vase in bila vsaj večino časa prepričana, da je vse v redu, sem zdaj ujeta v misel, da sem se morda odločila narobe. Da sem šla z glavo skozi zid, ker ne zmorem in ne znam. Ker nisem iz pravega testa.

Tišina, mir in zatišje so super stvar. Kadar ne trajajo predolgo. Moje zatišje pa zdaj traja predolgo. In meji na nesposobnost. 

S sanjači se težko poistovetim, zlasti ker se imam za zelo realistično naravnano osebo. Pa vendar se mi zdi, da sem sanjala. Da sanjam. Mogoče ta del tega strahu izvira tudi (ali zlasti) iz tega, da sem človek, ki ima rad zadeve urejene, splanirane, predvidljive. Mogoče sem s tem, da sem izstopila iz svojega okvirja, v katerem se počutim varna, sama sebi naredila slabo uslugo. Ker to nisem jaz. Ker me strah hromi, da bi počela tisto, v kar sicer verjamem.

Racionalno sem prišla do vseh mogočih zaključkov v zadnjih mesecih. Morda se komu zdi smešno, da tako obupavam že en mesec po tem, ko sem zavod odprla. Ampak vedeti je treba, da se s tem projektom ukvarjam že zelo dolgo. Da sem vanj vložila čisto vse - ves čas, denar, voljo. Tudi moj odnos s svojo boljšo polovico, ki je postopoma zaradi mene vedno slabši. 

Že ko sem se odločala za avoj zavod, sem se zavedala, da bodo prišli tudi takšni trenutki - ko bom hotela vreči puško v koruzo. Ne bom je še, ampak te stvari prenašam veliko težje kot sem mislila, da ji bom. Negotovost. Občutek nekoristnosti. Kompleksi, ki se pojavijo, ker sem doma. Ker ne služim denarja. Ker se trudim po najboljših močeh, da bi vsaj skrbela za svojo družino, da bi imeli oprano, pospravljeno, urejeno, da bi skrbela za otroke kolikor le morem. Ampak to ni to. Neuporabna sem. Nihče sem.

Včasih mi gre na jok. Večino časa pa se skušam zamotiti, da bi razmišljala kaj drugega. In v tem stanju nisem sposobna sprejeti niti najpreprostejše odločitve - kam naprej. 

Vem, morala bi trkati na triljone vrat, da bi se mi morda kakšna odprla. Ampak jaz bi rada počela samo tisto kar znam. Ne morem si upravičeno očitati, da ne dajem vsega od sebe. Dajem. Še več. Toliko, da mi zmanjka za druge stvari. Ampak ta trenutek se počutim kot Sizif. Neskončno dela, nič rezultata. 

Kot pravim - veliko stvari je, ki se jih lahko veselim. Veliko srečo imam, da so moji otroci zdravi in da me moja boljša polovica kljub vsemu prenaša tudi takšno kakršna sem zadnje mesece. Problem je v meni. 

Mimogrede, čokolada pri takšnem razpoloženju prav nič ne pomaga.

Tale Palčičin zvezek lepo upodablja moj način razmišljanja :)

Izjava leta

Sredinčica jih šteje pet in pol. Čeprav se, glede na izjave in vedenje včasih zdi veliko starejša, drugič pa veliko mlajša.

Lupčkanje je pri nas nekaj precej običajnega. Vsaj zame. Z velikim veseljem namreč delim poljubčke med otroke. Lupčkanje med očijem in mamico pa je že bolj mejna zadeva.

Kadar sem poljubila svojo boljšo polovico, se je Sredinčica vedno zgražala in poljubček pospremila z "bljaki" in "fuji", "ehi" in "jaki". Zaradi tega sva jo še s toliko večjim veseljem dražila. Do nedavnega.

Kot ponavadi je spet risala na kuhinjski mizi in midva sva sedela nedaleč stran. Pa sem jo poklicala, da bom očiju dala lupčka.

Tako kot zna samo ona, naju je pogledala izpod obrvi in rekla: "Ha, se pa dejta z jezikom, če si upata."

Obožujem

čokolado. Pa ne kakršnokoli.

Obožujem tudi sonce. V vseh oblikah. Zlasti kadar greje moje premražene kosti.

Obožujem tudi glasni smeh svojih otrok. In navihan svoje boljše polovice.

Obožujem tudi dober sladoled.

Obožujem hecne pižame. Sploh kadar me spominjajo na tiste, ki sem jih kot malček nosila jaz :)

Letni časi

Zjutraj, ko sem mladičke peljala v šolo, me je Palčica vprašala kateri je moj najljubši letni čas. 

Najbolj se razveselim pomladi, ker ne maram mraza in zime.

Najrajši imam poletje, ker je toplo, ker smo skupaj in gremo na morje.

Najlepša je zame jesen, ko se obarva narava in sploh na našem koncu te lepote res ne moreš spregledati.

Najpomembnejša pa je zima, ker sem prav pozimi prvič postala mamica.

foto: igrace.populi.si

Odprta razprava Kje so dobre novice

Moja "služba" ima tudi dobre strani. Ena od njih je, da se lahko spomnim in grem na okroglo mizo, no, odprto razpravo, kjer sodeluje moja prijateljica.

Tema je bila super, zato mi je ura in pol minila neskončno hitro. Naučila sem se kar nekaj novih stvari. O marsičem sem včeraj premišljevala še celo popoldne in večer. 

Raznežila sem se ob dejstvu, da je bil med publiko tudi mož moje prijateljice. Ne vem zakaj se mi je to zdelo tako romantično. Tako zelo, da sem ju morala popoldan poklicati in povedati kako fina sta v resnici.

Moja prijateljica je bila na koncu čisto prava Ona. Na začetku se mi zdi, da se je bolj ukvarjala s tem kako bo povedala kar je nameravala in ni bila sproščena, potem pa je zalaufalo. In na koncu je požela veliko odobravanje vseh prisotnih. Ker recimo bobu bob, dobre novice so njena ideja. Že dooolgo časa. In njena misel, da je pomembno sporočilo, je  prav vsem segla do srca. Tudi meni, čeprav sva o tem velikokrat razpravjali. 

Vesela sem, da sem šla. Tako kot sem ponosna, da jo poznam. In res je, novinarski svet je meni popolna neznanka - je res paralelni svet, ki ga ne poznam. In mislim, da se jaz v njem ne bi počutila dobro, zato lahko Petro še toliko bolj občudujem. 

Novinar (morda še veliko bolj kot novinar pač urednik) je res pravi mali bog v svojem svetu. Tisti, ki presoja kaj je pomembno in kaj ne. Kar pa ne pomeni, da je tisto, kar se njemu ne zdi  pomembno, res tako. 

Moja prijateljica Petra pa ima srce na pravem mestu, prav tako glavo. In pogum, da počne tisto, v kar verjame, kljub neskončnemu številu omejitev, ki se jim mora prilagajati, številnim potem, med katerimi mora iskati pravo in sporočilom kaj je prav in kaj ne.

Vesela sem, da sem šla. Mislim, da bom še nekaj dni premišljevala o tej razpravi.

foto: Petra Gorše

Zatišje

Trenutno je popolno zatišje. Nobenih mailov. Nobenih klicev. 

Če povem po pravici, mi tale mir kar ustreza. Danes grem lahko na okroglo mizo, kjer bo ena izmed sogovornic moja prijateljica. Zvečer lahko šivam kostuma za punčki. 

Mogoče sem postala lena. Ali pa sem izgubila zagon. Mogoče pa imam spet samo pavzo. Ali pa je tole samo zatišje pred nevihto. Kdo ve.

foto: soncek.com

Dostojanstvo

Prejšnji teden sem spet obiskala svojo 88-letno babico, ki je zaradi zlomljenega kolka končala v domu za ostarele.

Naj najprej povem, da sem prepričana, da je zanjo bolje, da je med ljudmi. Prej je bila cele dneve sama, časa, da je premišljevala o tem kaj vse je naredila v življenju narobe, kako so jo razočarali vsi po spisku, pa veliko veliko preveč.

Zdaj je tozadevno veliko boljše volje, tudi na svoje življenje in ljudi okrog sebe gleda z mnogo bolj pozitivne strani, ampak...

Seveda je moral slediti ampak. Ampak predstavljajte si, da ste pri 88 letih prisiljeni v skupno življenje z neznancem. Po možnosti dementnim. Ali na smrt bolnim.

Jaz sem stara 34 let, pa se mi zdi, da si hujše stvari kot da bi me prisilili v skupno življenje s popolno neznanko, ki je poleg vsega še popolnoma nekompatibilna z mano, ne morem predstavljati. Nekateri ljudje se včasih res težko prilagajamo, ampak zdi se mi, da bi raje umrla kot da bi morala živeti s tujcem in svoje dostojanstvo sebe kot osebe in celote, deliti z nekom popolnima neprostovoljno. 

Kaj pa intimnost? Kaj pa dostojanstvo? Ne morem razumeti zakaj se nam, mladim, zdi tako samo po sebi umevno, da je to nekaj normalnega? Naj povem, da nimam prav nič proti domovom za ostarele - tudi ta (odštevši del, v katerem je moja babica)  je načeloma lep dom, obnavljajo ga, tako da bo prej ko slej tudi ona prišla do kulturne sobe. Ves čas se nekaj dogaja, zaposleni so v večini prijazni in ustrežljivi, ampak ne razumem kako se nam lahko zdi tako samoumevno, da nekomu, ki je morda dvajset, trideset let nazaj hodil v službo tako kot mi, ki je skrbel za svojo družino, ki je imel prijatelje in življenje, odrečemo pravico do intimnosti in dostojanstva, ker ne more sam skrbeti zase?

Priznam, sama si sebe v takšni situaciji nočem in ne morem predstavljati. Ko bom stara, nimam nič proti temu, da grem v dom, daleč od tega. Ampak hočem in zahtevam svoj prostor, svoj čas, svojo intimo in svoje dostojanstvo.

Delo, šef, vikend

Ja, vsak teden bi moral biti tak. Dva dni delaš, enega počivaš, dva delaš, dva počivaš. Se vam ne zdi, da bi bili ljudje veliko bolj produktivni?

Tudi štiri dni delaš, tri si frej, bi se po mojem kar fino obneslo. 

Lahko rečem, da sem srečko, saj sem ravnokar zaključila svoj tedenski šiht. Zdaj sem lačna in bom nekaj pojedla, potem bomo šli v trgovino in začeli vikend. Komaj čakam.

Hecno kako se vikendov veselim šele zdaj, ko sem sama svoj šef :) Vam pa povem, bolj zaj.... šefa od mene (sebi namreč) ga ni ;) 

Med vikendom mi da mir, verjetno se ga zato tako veselim.

Dobri nasveti

Nikoli nisem čisto razumela pregovora, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. 

Ne, kakorkoli sem si to skušala predstavljati, ni šlo. Kako le bi lahko dobri nameni tlakovali pot v pekel?

Zdaj, ko sem sama na začetku svoje poti, ki jo spremlja kar nekaj mojih prijateljev in znancev, je situacija nekako takšna: vsak, ki ga srečam, me najprej vpraša kako mi gre (zavod je odprt TRI tedne, kaj mislite, kako mi gre?). Če odgovorim, da sem pridna in delam, da učinka pa še ni prav veliko, je ponavadi odgovor takle: "Veš, sem tudi jaz premišljeval/a o tem, pa sem mislil, da bi lahko kontaktirala xy, xx, žnj, da bi...., ker bi.... pa mogoče bi... ali pa..." 

Naj takoj dodam, da se srčno zavedam, da so vsi navedeni nasveti mišljeni skrajno pozitivno in v želji, da bi mi mojo pot olajšali. 

Pa vendar, če upoštevamo, da je takšnih ljudi ne eno, pač pa lepo dvomestno število, si lahko predstavljate koliko nasvetov sem v teh treh tednih dobila. Nebroj. Kako različni so med sabo in kako zelo neustrezni so nekateri med njimi (vsaj za to kar počnem jaz), sploh ne bom govorila. Nekateri seveda tudi dobri. Ampak vsa ta množica dobronamernih ljudi se ne zaveda čisto - enega (in najpomembnejšega) dejstva - da sem sama. Da VSE delam sama. Da sem trenutno raztrgana na tisoč koncev, in ne zmorem vsega. In da v poplavi idej in nasvetov včasih ne zmorem niti ločiti zrnja od plev, da bi sploh lahko naredila seznam prioritet  ali česa naj se lotim prej in česa kasneje. In česa sploh ne.

Zdaj ta pregovor popolnoma razumem. In mislim, da sem se iz tega naučila nove lekcije - da bom v bodoče kaj svoj nasvet raje zadržala zase.

Moj odgovor v bodoče pa bo: "Super, ne bi moglo biti bolje."

Perspektiva

Lahko bi rekla, da sta na mojo promocijsko delavnico prišla 2% povabljenih. Lahko pa rečem, da je prišlo 200% pričakovanih.

Lahko rečem, da nimam dela. Lahko pa rečem, da sem bila prejšnji teden tako pridna, da si zaslužim kakšen dan dopusta.

Lahko rečem, da mi ne gre. Lahko pa rečem, da imajo mojo možgani čas, da ponovno zberejo čete za nov podvig.

Lahko se smilim sama sebi in se dneve in noči obremenjujem s problemi. Lahko pa ugotovim, da imam edinstveno priložnost, da uživam v družbi svojih otrok, ker sem popoldan doma, da se lahko z njimi igram in smejem.

Lahko bi vsak večer depresivno zrla v spisek stvari, ki bi jih morala narediti, ki bi jih bilo pametno narediti in stvari, ki bi jih bilo morda smiselno probati. Lahko pa večer preživim s svojo boljšo polovico, tudi če gledava film. Sva pa skupaj. 

Življenje je stvar perspektive - in vsaka situacija ima najmanj dva kota, s katerih lahko gledaš nanjo.

foto: student-info.net

Mame

Zdaj pa še ena taka - praktična misel.

Danes mi namreč možgani ne delajo, že štiri ure pišem en sam dopis, računovodski program še vedno ne dela tako kot bi moral - skratka, ker mi nič ne gre po planu, sem se odločila, da imam danes dopust (to pomeni, da ne bom imela slabe vesti). Ker če imaš dopust, pa čeprav neplačan (v bistvu me še stane), imaš dopust. In potem si v bistvu v plusu, ker si kljub dopustu skušal delati. Kapiš?

Ko sem se vračala iz Mezinčkovega vrtca sem premišljevala - ko sem imela enega otroka nisem vedela kdaj je Palčica dovolj bolna (razen, če je imela vročino ali je bila bolezen res očitna, seveda), da bi morala ostati doma. 

Ko sem imela dva, ni bilo nič bolje. Vsako jutro sem se z muko odločala ali Sredinčica kašlja dovolj, da jo peljem k pediatru ali ne, ali je dovolj smrkava, ali pa jo raje peljem v vrtec. In rečem naj me pokličejo, če se bo slabo počutila.

Zdaj, ko imam tri, nisem prav nič bolj pametna. Mezinček ima po trebuščku nekaj pikic. Toliko, da se vidijo. Ni jih veliko in ni jih malo. Njihovo število se že tri dni ne spreminja. Nima vročine, ne počuti se slabo, ni siten. Ampak, ko ga zjutraj oddam v vrtcu, celo pot do doma premišljujem ali ga ne bi morda morala imeti doma. Za vsak slučaj. Za primer česa? No, tega še nisem pogruntala kljub trem otrokom. Imam pa kljub temu slabo vest, ko ga pustim v vrtcu. Zakaj, tudi še nisem pogruntala.

Potem pa je druga skrajnost - mamice, ki otroka za vsak smrkelj iz nosu pustijo doma cel teden. In se potem zgražajo, ko moje dete v vrtcu kašlja. Pa ne en dan, ampak cel teden. Tudi prav. 

Pametna pa zato še vedno nisem nič bolj kot sem bila pred osmimi leti, ko se je rodila Palčica. No, verjetno tudi nikoli ne bom, hehe.

Mraz

Sovražim mraz.

Dolgo časa sem mislila, da sovražim zimo kot tako, pa ugotavljam, da v resnici sovražim mraz.

Tisti, ki me poznate, veste, da je moja dekca moja najhujša razvada. Za tiste, ki me ne, doma hodim zavita v deko. Ovijem si jo okrog pasu in do tal. Tako mi ni treba tiščati trebuha notri, toplo mi je in počutim se na varnem.

Ta mraz, ki pritiska te dni pa je že nevzdržen. Da bi grela celo hišo, ko sem sama doma, se mi zdi trapasto, sploh pri teh cenah plina. Naj dodam, da je zame 20,5 stopinj mraz.

Zato sem se danes zavila v dve deki in oblekla flis. Pod noge sem si usmerila kalorifer. Obute imam ekstra tople nogavice in podložene copate čez gleženj. Zdaj naj si pa kar upa nadme - tale mraz, če si upa.

foto: zlataleta.com

Rojstni dan

Danes bi moja mami in babica mojih otrok, dopolnila 63 let. 

Vsega po malo

Odpovedala sem današnjo delavnico v Kranju. Kljub temu, da sem se zavedala, da bo najverjetneje tako, me je zamorilo. Denar namreč kopni, razdelili smo 750 letakov, prijav nič, nasvetov gora, jaz ena. Čas obratovanja - tri tedne. Lahko bi bilo slabše. 

Poleg vsega ostalega nama je crknil je avto moje boljše polovice. 450 eur, ki jih nimava, je šlo za popravilo. Sreča, da imava vsaj koga, ki nama lahko posodi. 

No, otroci so na srečo zdravi. In se trenutno navdušujejo nad Prešernom, tako da sem puncama za jutri obljubila, da bomo šli dopoldan v mesto (oblečeni kot za na smučanje) in v Prešernovo hišo. Pa spomladi v Vrbo. 

Sredinčica je zdaj tudi uradno vpisana v prvi razred. Včeraj je na vpisu nastopila tako samostojno in suvereno, da sem bila prav ponosna nanjo. Potem smo šle punce same proslavit na hamburger in v knjižnico, kjer sem skoraj zaspala, ko sem ju čakala. Nisem povedla? Spet imam vnete sinuse. In antibiotike (ki pa so na srečo prijeli in mi je že malo bolje). 

Palčica je v posebnem čustvenem obdobju. Vsak dan mi tisočkrat pove kako rada me ima in da sva najboljša starša na svetu. In da ona se pa nikdar ne bo odselila od naju :)

Mezinček ima tri nove zobke - eno dvojko in dve štirici. Glede na to, da mu ostale dvojke in trojke še manjkajo, je zdaj še bolj hecen :) In trmast, hehe; z velikim veseljem si privošči izkoriščanje svojega statusa "ta malega" v hiši.

Vikend!

Končno! 

Že nekaj tednov se mi namreč zdi, da se nikakor ne končajo. In da so predolgi in prekratki obenem.

Ta vikend bom samo izležavala. Mogoče bom pospravila hišo. Veliko se bom igrala z otroki. Zgodaj bom hodila spat. Mislila bom na Petro in njene, ki bodo uživali v topli hišici v njihovem izposojenem raju.

Končno bom prebrala knjigico puncama, ki nas že nekaj tednov čaka na polici. Žgečkala bom Sredinčico, smejala se bom z Mezinčkom in debatirala s Palčico. Z mojo boljšo polovico bova kakšen film pogledala prav v postelji. Stuširala se bom šele, ko se bom morala ;)

Lep vikend tudi vam!

Sreča

Največja sreča je, ko vsi trije mladički splezajo name in se "lupčkamo". Prej ko slej seveda pride do prerivanja in posledično joka, ampak tistih nekaj minut je pa zakon.

Sreča je tudi kadar (in to je redko) nama uspe preživeti nekaj časa (minut ali ur)  kot bi bila deset let mlajša in brez otrok (beri zaljubljena).

Sreča je tudi, če od namestnice varuhinje človekovih pravic dobiš takšen mail: 

"Pozdravljeni, jaz bi kar ostala do konca dogodka.... ocenjujem, da bo zanimivo... in da bi mi še lahko sodelovali v prihodnosti. PS: In vaša spletna stran je zelo zanimiva!

Pozdrav, K. M."

Od prvih dveh je sicer neskončno manj pomembna, ampak srčni utrip pa vendarle poskoči :)

Zdaj pa nazaj na delo.

Lekcije

Odkar se "grem" svoj biznis, sem sem dobila kar nekaj koristnih lekcij, čeprav se "igram" uradno šele dobra dva tedna.

Na primer:

1. Najbolj se izkažejo tisti, ki so na začetku nad idejo najbolj skeptični. Kot primer naj dam sestanek v Murski Soboti. Prvič, bil je zelo kratek. Drugič, direktorica ni čisto vedela ali je moja ideja v njihovem okolju uporabna ali ne. Poslovili sva se tako, da si od njih pravzaprav res nisem nič obetala. V bistvu mnogo manj kot od ostalih ljudskih univerz. Ampak danes sem imela prav pri njih prvo delavnico, za katero bom dobila celo plačilo. Število kandidatov? 30. Bravo Prekmurci.

2. Od tistih, ki so najbolj navdušeni, si lahko obetaš najmanj. Primer bi bil recimo Maribor (ali Velenje pravzaprav). Tam je bila debata z direktorico kar pestra - našli smo skupne točke, dogovorili smo se, da bodo skušali tudi sami reklamirat moje delavnice. Pa niso. 50 letakov, ki sem jih jim poslala, so dali bogvekam. Število prijav? Nula.

3. Ljudje, s katerimi imam stik preko svojega zavoda, si predstavljajo, da nimam otrok. Da sem mlada, noro zagnana (hehe, če bi brali moj blog, bi vedeli, da imam več slabih kot dobrih trenutkov), noro ambiciozna oseba. Kadar omenim v pogovoru, da imam kar tri otroke, so po pravilu vedno presenečeni. Mogoče zato, ker mislijo, da sem popolnoma nora, da se grem svojo malo revolucijo :)

4. Ali imam vizijo, da se grem tole zadevo, ali pa sem nora. Kaj od tega je res, bo pokazal šele čas. 

5. Zvečer padam v posteljo noro utrujena. Zmanjkuje mi časa pravzaprav za vse. Cunje v pralnem in sušilnem stroju že drugi dan čakajo, da jih bo kdo pospravil /posušil, pa se ne dam. Počakati bodo morale še eno noč.

6. Kadar te kaj pošteno razveseli, to traja kvečjemu kakšno uro. Kadar te skrbi, to traja dneve in noči.

7. Z računovodskega servisa me je poklicala ali si bom za januar izplačala plačo. Sem ji povedala, da je moja pogodba o poslovodenju določena v odstotkih od dohodka. 40% od nič je pa še vedno nič, kajne?

8. Veliko srečo imamo. V službi moje boljše polovice ta trenutek 250 ljudi stiska pri srcu, ker lahko ostanejo brez dela. Marsikdo pri njih je edini zaposlen v družini. Moja boljša polovica ima pogodbo in zagotovljeno službo. Nekdo nas je (kljub vsemu) pogledal "čez ta veliko okno" ali - lahko bi bilo še veliko slabše.

9. Delam kot konj. Ko bom lahko izdala prvi račun, bom skakala do stropa.

10. MORAM napolniti kranjsko predavanje naslednji teden. MORAM. Kako, mi pa še ni jasno.

11. Uporabljate Najdi.si? Vpišite pogodba o zaposlitvi, ZDR, Zakon o delovnih razmerjih in glej, glej kaj bo na prvem mestu :)

12. Grem spat. Mastni lasje bodo počakali do jutri. Ko bom v šolo in vrtec peljala otroke, si bom na glavo poveznila kapo. Začasno bo to rešilo problem.

13. Če bo treba, bom v petek na kvazi novinarski konferenci imela eno gostjo in eno novinarko. Jo bomo lahko vsaj bolj "popedenali". ps: Gostja je kul ;)

14. To točko dodajam, da točk ne bo samo trinajst. Lahko noč.