sobota, 15. oktober 2011

Ne

Čudežev ni. Je samo upanje.

Včeraj popoldan je tiho umrl moj ljubi tast. Kljub svoji hudi bolezni, ki mu je vzela čisto vse, razen njega samega - takšnega, kakršen je bil, je ostal in ostaja - vedno tiho prisoten poleg vseh nas. Vedno je bil vsepričujoč steber opore vsakemu izmed nas, zato je izguba, ne glede na to, da je bila delno pričakovana, resnično huda.

Verjamem, da ostaja z nami - ampak tak, kot je bil prej. Verjamem tudi, da bomo njegova načela, ljubezen in duhovno dediščino ponosno nesli naprej.

Bil je največji človek, kar se jih poznala. Najbolj načelen, človek dejanj in neskončno srčen. Zdaj počiva v miru, mi pa bomo svoj mir šele morali najti. Uro po uro, dan za dnem. Dokler nekega dne ne bo lažje in potem počasi vedno bolj.

foto: grcnarka (file.si)

5 komentarjev:

  1. Moje sožalje. Zdaj ima vaša družina angela varuha. Nikar ne pozabi tega.

    OdgovoriIzbriši
  2. Iskreno sožalje tudi od mene. :(

    OdgovoriIzbriši
  3. Iskreno sožalje tudi od mene.

    In kot si napisala sama, ko bo prva, najhujša bolečina minila, se ga spominjajte z veseljem in hvaležnostjo, ker ste poznali tako čudovitega človeka.

    Naj počiva v miru.

    OdgovoriIzbriši
  4. SAJ BO V SRCU VEDNO Z VAMI, BOLEČINO PA NAJ ČIMPREJ ZAMENJAJO LEPI SPOMINI.

    OdgovoriIzbriši
  5. Upanje. Spomnim se, da ga je bilo pri njem res veliko. In pri vas, ki ste ga spremljali. Od vsega začetka. Lepo pravzaprav, da je ostalo, čeprav se je čudež razblinil kot milni mehurček.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.