ponedeljek, 24. oktober 2011

Reset

Vsakih nekaj let se zgodi kaj takega, kar me prisili v "resetiranje" same sebe. To je ponavadi čas, kot na primer zdaj, ko ponovno ugotavljam kdo sem, kaj sem, kaj si želim, kaj je zame najbolj pomembno in kaj mi največ pomeni.

To ne pomeni, da vsega tega načeloma ne bi vedela. So pa to ponavadi obdobja, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga vse našteto postavljajo pod vprašaj - ko ugotavljam kako veliko mi je pravzaprav o sami sebi neznanega.

Takrat ponovno postavljam temelje. Običajno ugotavljam, da so moji temelji zdravi in trdni, sem pa preživela tudi nekaj takšnih obdobij še preden sem imela družino, ko sem jih postavila na glavo in začela znova.

Mogoče je smešno, da se takole "resetiram" in tvegano, ker nikdar ne vem kaj bom o sami sebi odkrila. Je pa zame tako pomembno kot zrak, ki ga diham - prvič, ker z ugotovitvami, do katerih pridem ponovno postavim temelje ali pa jih utrdim. Ker sem potem mirna in vem, da sledim pravo pot. Ker se naučim ceniti tisto, kar imam in kar me obdaja. Ker se moji dvomi vsaj za nekaj časa razkadijo.

Čutim, da moram to storiti tudi zdaj in vem celo kaj je tokrat povod za takšno stanje. Absolutno smrt mojega tasta v povezavi z novo potjo, ki me čaka in strahom ali je prava. Tudi to, da sem se znašla v položaju, ko nisem vedela kdo sem in kam spadam. Ne zato, ker me družina mojega partnerja ne bi vzela za svojo, pač pa zato, ker kljub vsemu sem in nisem njihova.

Včasih je težko biti in ne biti nekaj. S tem, da mame ne bom imela nikoli, sem se sprijaznila pri petnajstih. Ne rečem, da ne bi imela okrog sebe materinskih likov (vsaj dveh - eden od njiju je moja tašča in drugi očetova partnerka), nobena pa ni MOJA mami. Nobene ne skrbi zame bolj kot za koga drugega (mojo boljšo polovico ali pravega sina očetove partnerke). Ne rečem, da ne sledim zelo blizu in da me nimata radi, je pa tako da nekaj si ali pa nisi. In jaz nisem. Tako je.

Neskončno srečo imam pravzaprav - da sem obkrožena z ljudmi, ki me imajo radi in me sprejemajo takšno kot sem. In verjamejo vame. Včasih celo bolj kot jaz sama. V prvi vrsti je to absolutno moja boljša polovica, ki verjame vame od prvega dne. Kljub temu, da nisva skupaj kakšno enormno število let, sva skupaj preživela ogromno - lepega in slabega. Pred nama je še ogromno izzivov, ampak prepričana sem, da bova skupaj zmogla. Kar pa ne pomeni, da me včasih ni strah. Kar je pravzaprav normalno.
Je pa edini, poleg mojih otrok, za katerega sem neskončno pomembna. Je tudi moj najboljši prijatelj, ki mu lahko zaupam vse, še tako banalne zamisli in ideje.

Sem mami trem čudovitim mladičkom. Sem pravzaprav marsikaj, istočasno pa tudi marsikaj nisem. Tu je zdaj moja naloga - ugotoviti kaj sem, kaj nisem in kaj bi rada bila. In kako.

"Tako bo bjo," bi rekla moja Sredinčica pred kakšnim letom. Ja, draga moja, tako bo bjo.


foto: animatekafestival.org (Szymon Kabala)

4 komentarji:

  1. Tako bo bjo je ena mojih najljubših iz vašega brloga.

    Naj bodo ugotovitve obetavne!

    OdgovoriIzbriši
  2. Zame, kot za otroka z dokaj netravmatičnim otroštvom, je zanimivo, kako zelo te definira dejstvo, da nimaš mame še v obdobju odraslosti.

    Mi da je misliti, kako zelo pomembno je, da se čimbolj pazimo in vsaj statistično zmanjšamo možnosti, da bi se to zgodilo našim otrokom.

    Na zdravje!

    OdgovoriIzbriši
  3. Res je Anita, naša prva in najpomembnejša dolžnost je do naših otrok in ne do nas samih.

    Z dnem, ko imamo otroke NIMAMO več pravice delati stvari, ki predstavljajo nevarnost, da bodo naši otroci ostali brez nas. No, takšno je vsaj moje mnenje. Zato mislim, da vsi ekstremni športniki, ki tvegajo svoja življenja in se ne zmorejo odreči svoji strasti, ne bi smeli imeti otrok. Ker ali ti je otrok prvi ali pa ni, tako enostavno je to.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.