sreda, 9. november 2011

Bivši

Bivši so po mojem mnenju upravičeno bivši. In je čisto prav, da taki tudi ostanejo.

S tem se sicer hvalim, ampak tudi jaz imam nekaj bivših. Eden od njih, ki je bistveno vplival na to, da sem danes, kakršna sem, je bil moj sošolec iz srednje šole. Skupaj sva bila štiri leta in pol - od mojega približno šestnajstega leta pa do tretjega letnika faksa (če se prav spominjam). Od tega sva skupaj živela približno dve leti in pol. Prva, seveda. In edina takrat, saj sva bila stara komaj devetnajst let.

Ko sem bila z njim, sem bila popolnoma druga oseba kot sem danes. V prvi vrsti sem imela samopodobo kot bi rekli "v podnu". Resno. To pomeni, da sem izgledala še kar ok, pridna sem bila na faksu in sem izdelovala s povprečjem čez devet, v bistvu sem bila čisto ok, samo da se sama nisem počutila tako. V bistvu sem bila samo nek podaljšek svojega takratnega fanta, ki roko na srce ni prav tako nič posebnega. No, meni se je zdel neskončno pameten in oh in sploh.

Po štirih letih in pol je zbral pogum, da mi je povedal, da me ne ljubi več. Ker sem bila od njega čustveno popolnoma odvisna (temu bi se težko reklo ljubezen) se mi je podrl svet. Rabila sem več kot leto dni, da sem ga sploh začela postavljati nazaj in še veliko več, da sem ugotovila kdo sem, kaj imam rada in kakšno življenje si želim.

Od takrat ga nisem videla in ko sva se "poslavljala" sem mu obljubila, da nikdar več ne bom spregovorila z njim.

V nadaljevanju sledi še pomembnejši del zgodbe. Pred približno mesecem dni smo imeli petnajsto obletnico mature. Najprej je sporočil, da ga ne bo. Kasneje, da pride.

Moja čustva so bila in ostajajo popolnoma indiferentna - razen v enem. Neskončno vesela sem bila dejstva, da sem po petnajstih letih drug človek. Da sem si všeč, da se imam rada in da mi je to mogoče brati z obraza (ne čisto vedno, na obletnici pa vsekakor). Na obletnico sem po petnajstih letih prikorakala kot zmagovalka. Zahvalila sem sem u, da mu je podrl svet, da sem si ga lahko postavila po svoje. Da danes lahko živim s človekom, ki mi pomeni ves svet in z otroki, ki jih sicer nikdar ne bi bilo.

Moj bivši (in vsi ostali z njim) naj le ostanejo tam, kamor pašejo. Sem pa po petnajstih letih dobila opravičilo in z obletnice sem odšla meter in pol višja kot sicer.

foto: zadovoljna.si

3 komentarji:

  1. In isto je s službami. :)

    Midva z mojim sva sicer skupaj že od petnajstega leta. Tako da so moji bivši vsi še iz osnovne šolo, en, dva, tri tedenski fantje.

    Sa imela pa midva krizo, ker sva prvo leto nonstop skupaj visela in vedno sama. Takoooo zelooo sva se imela rada. In sva skoraj ostala brez zunanjih prijateljev, sva kar rabila nekaj časa, da sva začela normalno funkcionirati.

    Sicer pa, kapo dol. Za attitude. :) In konec koncev tudi njemu, da je imel jajca in se je opravičil.

    OdgovoriIzbriši
  2. wau, lepo napisano. in kako resnično. mislim, da se nas kar nekaj najde v tem....
    tudi jaz sem uživala na obletnici mature, ko mi je bivši rekel, da kako hudiča je možno, da sem v desetih letih postala tako prekleto samozavestna :)) te obletnice so prav fajn ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Se strinjam. In ja, obletnice so kul :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.