Vam je znan naslednji primer: svojega moža (partnerja, fanta) kličete dopoldan, ko je v službi. Če je sam, se običajno javi popolnoma normalno (beri tako kot se pogovarjata doma). V nasprotnem primeru odgovori nekako takole: "Ja? Ne, sem na malici (v pisarni). A te lahko pokličem nazaj? Ok. Adijo." Več kot pet stavkov doslej je zanje že intimna izpoved. Ponavadi jih je še manj: "Živjo. Zdaj ne morem, te pokličem nazaj."
Sicer pa imaš tudi moške, ki raje ne dvignejo telefona in samo pokličejo nazaj. Ali pa sploh ne pokličejo. Tako da v bistvu imamo tiste, ki dobimo celih pet stavkov veliko srečo.
Kar niti ni čudno, ker je zraven kupček drugih (večinoma moških), ki vlečejo na ušesa. Seveda bo naš moški kolikor se le da pred ostalimi skril svojo intimo (saj je jasno, da je poročen in ima otroke ampak jezus kristus, a morajo vsi vedeti, da ima svoje tudi rad kaj šele, da je do njih čustven - to je sicer zlasti običajno v predvsem moških kolektivih) ;)
Potem običajno pokliče nazaj in se pogovarja čisto normalno. Seveda, zdaj je šel ven na cigaret in je sam.
Ženske se na drugi strani rade afnamo in pokažemo svojim sodelavkam kako dobro se razumemo s svojim partnerjem. Rade povemo še kaj več kot le tisto kar je nujno in zaradi česar pravzaprav govorimo po telefonu. Je pa res, da ženske svoje afnanje z leti počasi izgubljamo, moški pa po telefonu postajajo še bolj kratki in jedrnati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar.