Začetki

Za mano je pravzaprav precej ugoden (beri koristen) dan.

Ko sem pojedla prvi antibiotik, sem se odločila, da bom vsaj za kakšno uro vendarle poskusila delati. Sploh zdaj, ko se počasi približuje čas, ko bo treba začeti resno delati in bo moja ideja počasi oživela tudi v realnem življenju, vsak dan najdem še milijon stvari, ki jih je treba narediti v naslednjem mesecu dni. Bolj ko razmišljam o tem, več stvari, ki jih je treba postoriti še preden resno začnem, najdem.

Na koncu sem, kljub odločitvi, da se bom s tem ukvarjala največ eno uro in potem počivala, za računalnikom sedela od desetih pa vse do treh, ko sem morala po otroke. Nekaj stvari mi je sicer uspelo, nekaterih sploh ne razumem in na koncu sem se razkurjena odločila, da spet odložim zadevo za kak dan.

Kljub temu, da je veliko že narejenega, pa je še veliko več zadev, ki jih je še treba narediti. Namesto, da bi bilo na mojem namizju listkov vedno manj, jih je vedno več. In množijo se eksponentno.

Jutri me čaka sestanek z računovodkinjo. Odločiti se moram na kateri banki bom odprla poslovni račun. Pripraviti moram gradiva, prezentacije, plakate, vizitke... organizirati predstavitve, rezervirati prostore...

Ne rečem, da ne delam z veseljem (no, tale spletna stran me že spravlja ob živce, s tem da ni prav nič posebnega) ali da mi je težko, se mi pa zdi, da je ves čas več tistega kar je treba še narediti kot tistega kar sem že naredila.

Ampak domnevam, da je temu pač tako - da je vsak začetek pač tak. In da vsak korak naprej, pa če še tako majhen, pomeni korak v pravo smer.