sreda, 14. december 2011

Neverjetno

Ko bom velika in uspešna, bom imela na zalogi super zgodbo o tem kako je bilo Prvič, ki jo bom lahko pripovedovala.

Na kratko: Imela sem idealno publiko. In imela sem tremo.

Če bi bila Monty Python, bi verjetno iz tega znala narediti neskončno zabavno parodijo, ob kateri bi se gledalci valjali po tleh od smeha. Če bi bila muha na steni in bi to opazovala od daleč, bi verjetno od smeha točila solze.

Če skušam orisati ozadje je izgledalo nekako tako - v knjigarni, ki se ukvarja z duhovno literaturo je bila predstavitev zavoda, ki se bo ukvarjal z izobraževanjem o delovni zakonodaji. Čutite malo popra že v tem stavku?
Pa nadaljujmo. Nanjo so prišli štirje (4) obiskovalci: dva brezposelna,  ena upokojenka in mimoidoča, ki je slučajno imela čas in je ostala na predstavitvi. In povedala, da v bistvu ne rabiš poznati svojih pravic, ker če tvojih pet sodelavcev naredi tako, da bo prav delodajalcu, bo pa ja tako naredila tudi ona in je nepoznavanje pravzaprav prednost, da se vsaj ne sekiraš, da bi lahko bilo drugače?

Svoj nastop lahko ocenim z zadostno - povedala sem tisto, kar sem se namenila, dvakrat se mi je zapletel jezik, videlo se je, da imam tremo. Ampak glede na to, da je bilo prvič, sem se odrezala kar v redu.

Ko sem potem odpeljala proti domu in ko je popustil vtis, sem se začela naglas smejati. Kakšen začetek! Iz njega bi lahko naredil neverjetno smešno situacijsko komiko. Smejala sem se še do desetih zvečer, ko je adrenalin popustil in sem dobesedno "padla dol". In spala kot ubita do jutra.

Tako je bilo Prvič. Sreča, da je Drugič šele naslednji teden, saj mi bo vmes prav prišlo nekaj dni, da spet zberem svoje čete in se podam v nove boje. Danes imam zato dopust, da zberem misli in se ponovno sestavim. Ampak tako je, če greš na svoje. Vzponi in padci.

Če temu lahko rečem padec (pa je bil res zabaven), je bil nujno potreben zame in je izpolnil svoj namen, če se bom iz tega česa naučila.


6 komentarjev:

  1. Mogoče sem z drugega planeta. Ampak jaz včerajšnji večer dojemam kot prvi korak k vzponu in ne padec:)

    Vedno s tabo. Petra:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Haha, sem ugotovila, da bom morala najet koga, da tiho posluša v ozadju in potem začne debato o tem kako drugače bi bilo v kakšni situaciji, v kateri je že bil, če bi te zadeve poznal :) Se javiš? :)))

    OdgovoriIzbriši
  3. Se strinjam s Petro, prvi koraki so neverjetno težki, tvoji pa nikakor niso slišati kot padci, ampak kot pokončni koraki naprej! Kar pogumno, in s humorjem, naprej :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Javno nastopanje je pač tako, da bolj ko veš o čem govoriš, lažje je. In vaja dela mojstra.
    Naslednjič bo lažje in še naslednjič bo še lažje in potem boš razturala. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Enako menim tudi jaz. Great minds think alike:)

    Če bo vse tako, kot planiram, se javim, Olivija, za Kranj, ok?

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.