THE DAY

Danes je THE DAY - dan, ko se ob enih odpravim do notarja, položim ustanovni kapital in... čakam na vpis v Ajpes. Potem bom tudi uradno ustanoviteljica in direktorica Zavoda Za Jutri. Hehe, jaz, direktorica. Res hecno.

Danes je torej dan, ko zadeva postaja dokončna. Do zdaj sem imela možnost, da bi si premislila. In možnost, da bi še do konca aprila prejemala nadomestilo za brezposlenost. Od dneva, ko bo zavod vpisan v Ajpes pa sem sama svoja. V vseh pogledih.

Sama bom morala plačevati prispevke. Sama bom morala skrbeti, da bo denar pritekal na račun zavoda. In sama bom morala zaslužiti sleherni cent, ki bo pritekel.

Me je strah? Seveda. Imam pomisleke? Ne. Nič več. Mislim, da sem z njimi opravila potem, ko so moje predstavitve pogorele na celi črti. Iz tega sem se naučila, da ne smem obupati in da se moram iz napak učiti in iti naprej. Zdi se mi, da je to za začetek kar v redu pristop. Več od sebe pač ne morem zahtevati.

Naredila sem novo spletno stran (tokrat na spletnem programu, da je urejanje res enostavno in hitro). Ko bo Ajpes rekel, da sem uradna, jo bom objavila. Lepa je. Všeč mi je. In ima tudi blog. In imela bo tudi datume delavnic. Po novem se namreč imenujejo delavnice, ne predavanja.

Rabim še eno svojo fino  fotko. Ker tista, ki sem jo dala gor, mi ni preveč všeč.

Trdo delo se šele začenja. Ampak dokler ne bom obupavala, bo v redu. Na nove zmage torej!

foto: vecer.com

Auva!

Včeraj popoldan se je moj opevani ganglij na desni roki (tista bula, zaradi katere me je roka tolikokrat bolela) končno srečal s kirurgom v Jeseniški bolnišnici. Naj povem, da so tam res tako prijazni, da imamo srečo, da lahko izbiramo med Ljubljano in Jesenicami, ker jaz grem samo še tja.

Skratka, punkcija je trajala le nekaj sekund in ni bila niti pod razno podobna tistemu, česar sem se bala - zanimivo, po treh porodih brez lajšanja bolečin me je zobarja in takšnih majhnih brezveznih posegov še vedno strah. Jasno sem vprašala ali boli in zdravnik pravi, da malo zapeče. Pa ni. V bistvu sem čutila manj kot kadar mi vzamejo kri. Tako da je bil strah popolnoma odveč. Potem sem se tudi sama lepo odpeljala domov.

Potem pa se je začelo. Seveda je nemogoče ne uporabljati desne roke dva dni - mogoče bi še nekako šlo, če Mezinček ne bi bil tako majhen. Ampak po pol ure z Mezinčkom me je začelo boleti na vsak minimalni premik roke. Da ne govorim kako boleča je bila vožnja domov, ko sem morala z roko prestavljati. Auva še enkrat.

Danes je veliko bolje. Včeraj me je namreč skrbelo kako bom danes opravila pri notarju (več v naslednji objavi), če se ne bom mogla podpisat ;)

Skratka, če bom počivala, menda obstaja verjetnost, da je tale moja neprijetnost na desnem zapestju odstranjena za vedno. Če ne, jo bodo še dvakrat punktirali, potem sledi operacija. Upam, da je to to. Torej, držimo pesti (ps: danes levo ;))

Izgledalo je pa nekako takole. Pred punkcijo, seveda.

Balet

Zelo rada imam balet. Spomnim se, da mi je očetova bivša, zdaj že pokojna, ko sem bila stara 14 let obljubila karte za Labodje jezero. In spomnim se, da je bilo prvič, da sta se sprla in jih zaradi tega nisem dobila. Tudi kasneje je z njim večinoma poračunavala račune preko nas, ampak kasneje sem se tega navadila in me ni več prizadelo.

Skratka kart nisem dobila. Celo popoldne sem prejokala v svoji sobi.

Balet pa še vedno obožujem. Tudi moji punčki ga in ko je umrl moj tast sem kupila štiri karte za predstavo Silfida v Cankarjevem domu. Da bomo punce imele svoje popoldne. 

Tako smo se 29. decembra odpravile na Silfido v Ljubljano. Balet je bil res čudovit - ne predolg in ne prekratek, tako da smo vse štiri resnično uživale. Je pa res, da so kostumi tudi tako vedno čudoviti, da ne govorim o scenografiji. Božansko. Tjaša Kmetec, ki je plesala glavno vlogo, je po odru kar drsela, tako neslišni so bili njeni koraki, gibi njenih rok pa kot piš vetra. Čudovito!

Punci sta že veliki in lahko v takšni predstavi res uživata, tako da pridno spremljam program, če zasledim kaj primernega. Kaj, česar še nismo videli ;)

In ko bom velika, si bom privoščila nekaj samo za svojo dušo - vpisala se bom na balet za odrasle :P

foto: Opera in balet Ljubljana

Poklic

Pri Palčici v šoli so tik pred počitnicami pisali test pri okolju (za tiste, ki nimate šolskih otrok - predmet se imenuje Spoznavanje okolja in je nekaj podobnega kot SND, ki smo ga imeli včasih mi). Domov je včeraj prinesla ocenjevalni list, kjer piše, da dosega vse cilje, učiteljica pa je zraven dodala svoj pripis: "Poklic staršev!!!"

Za očka bi mogoče še lahko razložila kaj približno dela (vendar je ljudi, ki delajo to, kar dela on, v Sloveniji presneto malo), ni mi pa jasno kako naj bi razložila kaj delam jaz. 

Še meni se namreč dogaja, da kadar me vprašajo (običajno za statistiko) kakšen je moj poklic, ne vem kaj naj odgovorim. Ko začnem potem filozofirati in razlagati kaj pravzaprav delam, kaj pa sem študirala in kaj sem delala doslej, večinoma moji poslušalci obupajo in rečejo:"Potem pa napišite kar tisto kar ste študirali." Na koncu sem tako na večini papirjev diplomirana vzgojiteljica, čeprav sem v vrtcu delala le nekaj mesecev. 

Kako naj bi potem Palčica razložila kaj sem po poklicu, če še odraslemu tega ne uspem razložiti? Kaj pa bi vi rekli, da sem "po poklicu"? 

Nepričakovano

"Nepričakovan dogodek bo postavil vaše načrte na glavo. Ne trudite se, da bi izpadli prijazni, pač pa najprej zavarujte svoje interese. Vsak je sam svoje sreče kovač." Takšen je moj današnji horoskop.

Ja, nepričakovano sem zaj... In to ne kogarkoli, pač pa svojo boljšo polovico. Na razgovor za novo službo sem ga poslala z napačnim zneskom. Plače, pod katero se ne bo spustil.

Zdaj, ko je zadeva tik pred sklenitvijo pa se je zapletlo. Moja boljša polovica je šel za vsak slučaj preverit. In ugotovil, da sem se uštela - za kar 200 eur! Ne da bi bil jezen name, daleč od tega. Ampak tik pred tem, ko si bi lahko vsi oddahnili, ker bi po dolgem času lahko delal spet nekaj kar ga veseli in bi domov hodil boljše volje kot zdaj...

Danes sem razočarana sama nad sabo. Ne zato, ker se zadevi nisem posvetila tako kot bi se morala (pri vsem kar počnem naenkrat niti ni čudno)- ampak zato, ker sem popustila ravno tam, kjer je najbolj pomembno. Za vse nas.

Novo

Ne, novo ni samo leto.

Pri nas je veliko novega.

Nov je recimo zvonec na mojem telefonu. Pa novica, da moja babica odhaja v dom, da jo bom lahko večkrat obiskala.

Novo je tudi to, da moja boljša polovica lahko izbira službo.

Pa to, da bom v kratkem čisto zares direktorica. Novo je posledično tudi to, da kmalu uradno ne bom več brezposelna.

In to, da sem se nehala sekirat za vsako stvar.

Nova bo moja spletna stran. Ker sem ugotovila, da mora izlgedati bolj profesionalno. In tako, da mi ne bo vzelo neskončno ur, ko bom kaj dodajala ali popravljala. Ker zdaj se ne upam popravljati čisto nič.

Novo je tudi to, da je Mezinček ves prehlajen in smo ga danes (se spomnite, enako kot lani) peljali k zdravniku. Ampak takrat je imel bronhiolitis, danes pa ne. Tako da gre jutri lahko v vrtec.

Veliko je novega, ja. Še več bo. Ampak ta trenutek me ni strah. Bomo pa videli kaj bo prinesel čas.

Sklep

Če bi rekla, da so za nami super truper počitnice, bi se zlagala. So pa imele nekaj svojih trenutkov, ki si jih bomo zapomnili še dolgo časa.

En izmed njih je prav gotovo večerja pri Petri. Prvič, družba je bila super. Tem za pogovor nam ne bi zmanjkalo tudi do jutra. Načeloma ne maram rib (hobotnična solata je tu svetla izjema, tudi kalamare imam rada), ampak ribica, ki smo jo jedli pri njiju je bila božanska. Tako božanska, da sem naslednji dan sanjala o tem, da bi jo jedla še enkrat.

Tudi silvestrska zabava je imela svoj čar. Kljub temu, da sem zaspala šele malo čez tretjo in vstala malo prej šesto. Ampak vstala sem dobre volje, kar ni za jemati vnemar.

Tako sem sklenila: v letu 2012 bomo večkrat jedli ribe. Pa več se bomo družili s prijatelji.