Pravzaprav ne vem čisto točno o čem bi pisala. Niti ne vem ali naj pišem ali ne. Je pa tale blog postal tako pomemben del mojega vsakdana, da pravzaprav moram pisati.
Mezinček je zbolel takoj po pogrebu. Ima vročino in njegova tokratna viroza botruje drugemu zgornjemu zobku (tudi, ko je dobil prvega, je bilo podobno). Zjutraj sva punčki peljala v vrtec in šolo, zdaj pa mali radiatorček spi.
Moja boljša polovica je šel danes nazaj v službo. Težko sicer, ampak ko sva se včeraj pogovarjala o tem ali ima še smisel, da ostaja doma, sva ugotovila, da ga pravzaprav nima. Prav nobenega.
Včeraj smo bili prvič odkar je umrl tast tam skupaj z otroki. Najprej je čisto potiho v sobo, kjer je ležal zadnjega pol leta moj tast, odšla Sredinčica. Gledala sem jo iz kuhinje kako se je tiho splazila k vratom in najprej samo pokukala notri. Potem je vstopila. Ker je ni bilo ven, sem šla za njo. Čisto potihem je jokala v sobi.
Mezinček je takoj, ko smo prišli tekel k istim vratom in klical "ata".
Čez eno uro je prišla Palčica z baleta. Tudi ona je počakala, da je nihče ni videl in čisto potihem odšla v sobo. Nekaj minut sem jo pustila, potem pa sem šla za njo. Isto.
Prvič je vse najhuje. Ko bomo šli tja drugič, bo verjetno podobno. Pa tretjič in petič tudi. Desetič v sobo otroci ne bodo več stopili. Dvajsetič moja tašča ne bo več zajokala, ko ga bo Mezinček poklical.
Tako pač je. Življenje nas ne vpraša ali nam je všeč. Ne vpraša nas niti ali zmoremo. Samo naloži nam. In zmoremo.
 |
| foto: vedezevanje.radostbivanja.org |
Žalostna sem zaradi otrok, ker svojega čudovitega dedka ne bodo imeli bolj dolgo ob sebi a sem hkrati vesela, ker ste se ob njegovi smrti veliko naučili o njem, o sebi, svoji družini in prijateljih. In vem, da bo vaše življenje zaradi tega vedenja, kljub grenkobi, še lepše in še bolj polno kot je bilo.
OdgovoriIzbrišiIn tudi tašča je gotovo srečna , ker ima tako čudovito družino, da ji stoji ob strani.
Držite se!
:(((
OdgovoriIzbriši