Odnos

Ko sem bila mlajša, zlasti v zgodnjih dvajsetih, se mi je zdelo, da se me drži smola pri prav vseh zadevah, ki imajo kakršenkoli uraden značaj. Recimo registracije, banke in podobno.

Ker sem se vsakokrat, ko sem se kam odpravljala že vnaprej pripravljala, da bo kaj narobe, je običajno tudi zares bilo. Vedno so bile to kakšne banalnosti, ki pa so mi požrle neskončno živcev, časa in slabe volje, da sem jih uredila.

Recimo, ko sem prvič registrirala svoj avto in so mi oznanili, da je zaveden kot ukraden, na koncu pa ugotovili, da se je policaj, ki je v nov informacijski sistem vpisoval ukradeno registrsko tablico, pomotoma vpisal ukraden avto namesto tablice. Lapsus skratka.

Ali pa recimo, ko sem stalno v trgovinah prepričevala prodajalke, da so plačilne kartice moje (imela sem namreč nenavadno kombinacijo imena in priimka, preden sem se poročila).

Ali pa, ko sem naredila izpit za avto in sem porabila pol dneva, da so mi ga izdali, ker je zdravnica na zdravniško spričevalo napisala, da lahko vozim brez ali z očali. In na upravni enoti niso razumeli kaj naj bi to pomenilo, tako da sem morala nazaj k zdravnici, da je popravila spričevalo in šele potem so mi izpit izdali.

Skratka, to se mi je dogajalo ves čas. Dokler nisem dojela, da si sama kompliciram življenje s svojimi negativnimi pričakovanji. Ker sem dovolila, da so me takšne situacije za več dni ali celo mesecev vrgle s tira.

Dober primer kako drugačna sem zdaj, je bil moj jutranji obisk trgovine. Za današnji dan sem imela super plan - zjutraj trgovina, potem doma pospravim, posesam, operem in po zajtrku nekje ob desetih, se lotim dodelave brošure, pošljem vprašanje glede DDV na Durs in se lotim še gore stvari, ki jih moram storiti do decembra.

Seveda, ko sem skušala plačati v trgovini (naj omenim, da sem nakupila goro hrane), je POS terminal javil "napačna številka kartice". Sem mislila, da sem se zmotila pri PIN kodi in jo vtipkam še enkrat. "Napačna številka kartice". Ok, mogoče je problem v povezavi. Ne, spet "napačna številka kartice". Ko smo uspešno resetirali POS terminal še enkrat "napačna številka kartice".

Vrsta za mano pa se je nabirala. Potem sva s prodajalcem (ki se je vedel res profesionalno in prijazno) ugotovila, da je mogoče problem v tem, da sem po pošti že dobila novo kartico in stara ne deluje več. Po še dveh poskusih sem v trgovini pustila poln voziček hrane in se odpeljala po novo kartico - neskončno slabe volje. In med vožnjo do doma ugotovila, da bi morala prej pomisliti, da bi jo vzela s sabo.

Ko sem si jo doma napakirala v denarnico in v glavi ponavljala nov PIN, sem se vendarle iz svoje ziheraške potrebe odločila, da kljub temu pokličem na banko. In mi teta s kartičnega poslovanja pove, da so se jim sesuli števci. Ok, karkoli že to pomeni. Pravi naj tokrat plačam z novo kartico, da bi moralo delovati, ampak mi da svojo direktno številko.

Nazaj sem šla po pol ure niti malo slabe volje. Vmes sem lepo prilagodila svoj plan, pojedla celo manjšo malico in se odločila, da si ne bom dovolila, da bi mi tako nepomembna dogodivščina pokvarila svoj dan. S prodajalcem sva se na koncu celo pošteno nasmejala, saj sem morala cel voziček hrane še enkrat zložiti na tekoči trak in on še enkrat celo goro artiklov ponovno računati. Na sredini sva seveda ugotovila, da niti ni nujno, da bo kartica tokrat delovala in da nama zadeve ne bo treba ponoviti še v tretje. In nama ni. Kartica je prijela in v treh sekundah je bila zadeva zaključena.

Domov sem prišla uro in pol kasneje kot sem načrtovala. Pa nisem bila prav nič slabe volje.

Povedano na kratko - od našega odnosa je odvisno kako bomo sprejemali izzive in tegobice, ki nam jih prinaša življenje. Če je le ta pozitiven in prilagodljiv iz njih ne bo naredil tragedije. Iz stvari, ki bi jo lahko vzeli kot nekaj groznega in strašnega lahko drugačen odnos naredi samo en majcen miciken in lahko rešljiv problemček, ki smo ga pozabili pol sekunde po tem, ko smo ga rešili.