Še zadnjič

Še zadnjič letos se javljam. Zadnje dni me resda ni bilo na spregled - prvič, ker smo skupaj in počitnikujemo, zato svoj čas skušam prebiti s svojimi najdražjimi.

Drugič, ker smo bili relativno malo doma.

Tretjič, ker je bilo vmes tudi nekaj dni, ko sem bila sama v sebi malo izgubljena in nisem imela česa pametnega napisati. Tudi če ne pametnega, pravzaprav niti nisem niti vedela kaj bi pisala.

Leto 2011 je bilo zame eno najtežjih doslej. Ostala sem brez službe. Po dolgi in hudi bolezni se je poslovil moj tast. Leto je bilo tako in drugače ves čas prepleteno s krizami, strahovi, idejami, spoznanji in spremembami.

Večkrat sem se spraševala kaj sploh počnem, kaj bi rada, kaj si želim in kako naprej. V prafaktorje se je podrla moja varnost, ki sem si jo zagotavljala z dolgoročnim planiranjem. Varnost vsaj v glavi, če že ne v realnem življenju.

V živo sem spoznala svoji blogovski kolegici - Anito in Zofijo. Obe sta vsaj tako prijetni v živo kot sodeč po njunih blogih.

Spoznala pa sem kako resnično prave prijatelje imam. In imava. In kako hvaležna sem lahko, da so moji otroci zdravi, da se imamo radi, da si znamo stati ob strani, kadar je potrebno in se imamo radi. Sprejela sem neskončno število odločitev, dobrih in slabih, tudi takšnih, ki bodo v naslednjih letih ali vsaj mesecih bistveno določale naše življenje. Moja boljša polovica mi je ves čas v teh odločitvah stal ob strani in jih podpiral.

Tozadevno je bilo leto 2011 zame tudi dobro leto. Mislim, da se nikdar doslej nisva razumela tako dobro kot sva se prav tem letu. Kar pravzaprav dokazuje, da znava stopiti skupaj in funkcionirati tudi v težkih časih. Oziroma takrat še posebej.

Kljub dobremu v letu 2011 si želim, da bi bilo leto 2012 boljše.

Želim si, da bi lahko živela od svojega kruha. Ne da bi zaslužila gore denarja, samo da bi lahko redno plačevala kredit in položnice.

Želim si, da bi bili otroci zdravi.

Želim si, da bi moja babica v domu našla tisto, kar ji je do zdaj manjkalo - družbo.

Želim si, da bi na svoj naslednji rojstni dan septembra pila kavo na Nežkini novi terasi.

Želim si, da bi spet dva tedna uživala v dobri družbi na Hvaru.

Nenazadnje si želim, da bi bila nova služba moji boljši polovici v veselje in izziv. Čeprav se še ni odločil, da jo bo sprejel. Ampak če jo bo.

Želim si, da bi moja tašča čim lažje živela naprej. In da bi čas naredil svoje in počasi zacelil rane.

Želim si, da bi moja prijateljica Silva dobila novo službo.

Veliko želja imam. Upam, da bom konec leta 2012 lahko napisala, da se jih je uresničila večina.

Naj bo leto 2012 tudi vam milo, nežno in prijazno. Srečno!