sreda, 14. marec 2012

Točka ZERO

Ne, nisem vstala na levo nogo. V bistvu sem komaj vstala.

Mogoče me je potrlo, ker sem sama kriva za nastalo situacijo. V njej se ne bi znašli, če se jaz ne bi naivno mislila, da bom lahko spreminjala svet. Da bom znala. Da bom zmogla. 

Ogrozila sem tisto, kar je zame najpomembnejše - svojo družino. Za kaj? Za naivne sanje o boljšem in lepšem jutri, za revolucijo, ki je ni.

Ne vem kaj naj naredim. Res ne. Mogoče bi morala nehati takoj, dokler je še čas in predem ogrozim še veliko več kot sem ogrozila do zdaj. Mogoče bi morala priznati, da nisem za te zadeve in reševati karkoli se rešiti da. 

Sram me je, ker je Sredinčica še vedno doma, jaz pa za svojim računalnikom skrivam solze, ki mi tečejo po licih (seveda imam potem cel dan čisto zabuhle oči) in se skušam pretvarjati, da sem ok. Pa nisem. Najraje bi izpuhtela iz lastnega življenja. Ki sem ga zafurala sama.

To je to. Točka ZERO. Kam naprej in ali sploh, ne vem. Imela sem plane, velike plane. Ampak ko prideš v situacijo, ko ne morem plačati niti ene položnice, je vsega konec. 


foto: ednevnik.si

8 komentarjev:

  1. joj Olivija, jočem s tabo...pošiljam ti objem, pa čeprav ti je zanj ena figa briga.
    Mislim nate in prosim povej, če ti lahko kako pomagam...

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz navijam zate in vem da zmoreš.
    Tvoja ideja je zelo dobra in potrebna, žal pa tisti, ki te najbolj potrebujejo tega (še) ne vedo.

    Na tvojem mestu puške v koruzo ne bi vrgla, bi jo pa mogoče vrgla čez ramo.
    Če te izpolnjevanje sanj tako dotolče in če na vidiku ni hitre rešitve je vprašanje če je smiselno vztrajati. Vsaj za polni čas. Zaradi samega zdravja.

    Čeprav. Na drugi fronti ti pa dobro kaže, kajne? Pa še ziher zadeva je.

    Saj veš pri čem ti lahko pomagam. Če boš rabila se javi.

    OdgovoriIzbriši
  3. Punci hvala, treba se je na novo sestavit in gurat naprej. Tako ali drugače. Drugega nam pač ne preostane, je pa sem in tja dovoljeno klecniti, kajne?

    OdgovoriIzbriši
  4. Oh joj...kako sočustvujem s teboj, ker sem sama (saj veš) v istem zosu. Bejb, iz svoje lastne izkušnje ti povem, da se tam, kjer se zaprejo vrata, vendarle odpre vsaj okno. Včasih je sicer le majhna lina, skozi katero komaj kdaj posveti mali sončni žarek, včasih pa ogromno okno, skozi katero posveti čisto pravo sonce in čisto zares zadiši po pomladi! Vem, da si močna in da znaš poskrbeti zase. In vse je za nekaj dobro... Pomisli na svojo dosedanjo pot - nič te ni dotolklo! Padci naj bodo le priložnosti, da vzameš še večji zalet pri svoji poti navzgor!
    Pokliči, če boš želela... En velik objem! M

    OdgovoriIzbriši
  5. Verjetno je zelo težko začeti posel v teh časih. Tako da čeprav te ne poznam vem, da za situacijo ne moreš biti IN NISI popolnoma sama odgovorna. Je pogumno, da si se tega lotila in če živiš za to in si tega zelo želiš, ti bo enkrat sigurno uspelo. Ampak sedaj je bolj pomembno, da preživite, da uživate z družinico in jaz bi na tvojem mestu poiskala še kakšno drugo (manj težko) pot. To ni neuspeh, ampak nekaj, kar te bo krepilo in delalo bolj kredibilno v nadaljnjih prizadevanjih. Kot pravijo so zmagovalci ne tisti, ki nikoli ne padejo, ampak tisti, ki se po padcu poberejo. Res pa je dobro, da realno oceniš, če so trenutno možnosti v tem poslu ali pa je preveč energije vložene za premalo uspeha.

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvala vsem za spodbudne besede - plan B je namenjen temu, da preživimo. Da bom lahko sledila svojim sanjam.

    OdgovoriIzbriši
  7. Kje zahudiča so moji komentarji?

    Veš, čez dva tedna bo veliko veliko bolje. Zdaj je vse na kupu.

    OdgovoriIzbriši
  8. Petra, pojma nimam kje so se izgubili :( Napiši se enkrat :))

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.