ponedeljek, 19. marec 2012

Spomin

Pred davnimi, davnimi časi sem igrala klavir. Točno ta pianino, ki ga vidite na sliki.

Moja mami je v službi kompenzirala, da je lahko plačala ure klavirja s svojo sodelavko, da me je učila - tako, da je delala je namesto nje toliko ur, kolikor me je ta njena sodelavka poučevala.

Po treh letih, ko smo začeli graditi hišo, sem nehala.

Po mamini smrti, ki je sledila le kako leto po tem pa ga je moja starejša sestra prodala, da si je kupila avto.

Danes mi je fotko poslal prijatelj iz otroštva, ki ga je zasledil v nekem lokalu. Hvala za drag spomin.


5 komentarjev:

  1. Prodala ga je? Oh.
    Je pa vsekakor zelo lepo pianino!

    OdgovoriIzbriši
  2. Kdaj gremo tja? V ta lokal?

    Kakšen ganljiv spomin. Nisem vedela, veš.

    PS: Super duet bi bili. Ti klavir, jaz violino...

    Petra

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz sem ga pa v reklami za Color barvala (z moko in vodo)....res lep spomin.

    OdgovoriIzbriši
  4. Jaz sem si tudi vedno želela igrati klavir. A ker je bilo treba začeti s flavtico so moje sanje padle v vodo. Ker flavtice pa ne, ne, ne, ne... Ko bi se lahko vrnila nazaj. :)

    Itak pa nikoli ni prepozno, kajne. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Kakšen lep pianino!

    In, ne, punce, nikoli ni prepozno. Klavir (lahko) postane ljubezen, kadarkoli. :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.