četrtek, 5. maj 2011

Neverjetno, a resnično

Že vidim, da bo tale objava dolga. Prvič, ker sem spila nekaj "jegra" in drugič, ker se nam je SPET zgodil mali milijon stvari.

Prvo, moja ne več virtualna prijateljica je, poleg tega, da sva si podobni, tudi novinarka, ki vsake kvarte moje milo rečeno pestro življenje uporabi za kak svoj članek. Kdor me pozna, bo vedel, da sem trenutno v svoji šesti službi, imam tri otroke, delam nekaj popolnoma drugega kot tisto kar sem študirala... ampak pustimo to. Pomembno je, da sem sem in tja relativno zanimiv učbeniški primer kot sem rekla pestrega življenja. Torej, da ne dolgovezim - moja ne več virtualna prijateljica me je uporabila za članek. Poslala mi je nekaj vprašanj, ki sem ji jih po mailu odgovorila, potem mi je poslala del članka, kjer "nastopam" in mi je bil všeč in prejšnjo soboto, ko smo se vrnili z Dunaja (se mi je zdelo, da sem o nečem pozabila poročati), sem ga iskala na spletu. Pregledala sem prav vsak članek dotičnega časopisa in nič. 
Moja ne več virtualna prijateljica se je potem vrnila z dopusta in sporočila, da članek resda ni bil objavljen - ampak pazi to - ker naj bi vseboval slike še ene sogovornice v članku - in moje! Moje? Haha, sem si mislila, pa ja ne moje. Jaz sem pa res ena siva miška - rada pametujem in zvenim grozno modro, zraven dodam svoje ime, ampak ne ne - slike? To pa ne. Moja boljša polovica je bila nad idejo navdušena. Ker se je tudi druga sogovornica odločila, da se slika za članek in ker je tale moja ne več virtualna prijateljica res kul in mi je že večkrat pomagala, sem se odločila še jaz - zakaj pa ne? 
Potem se je zanimiv del šele začel - celo dopoldne sem bila na trnih, saj sem čakala, da me pokliče fotograf - še en pokazatelj, da nisem več rosno mlada - kompliciram namreč na prav vseh področjih, kjer se komplicirati da. Potem pokliče fotograf (ki je bil, mimogrede, res faca) in pravi, da bi me rad slikal z vsemi mladički. Tudi prav, si mislim, se bo vsaj mene manj videlo. In se zmeniva za popoldan. Poberem Palčico in Sredinčico in čakamo gospoda fotografa. 
Na koncu je bilo res zabavno, gospod fotograf je bil všeč ne samo Palčici, pač pa tudi Mezinčku in Sredinčici (sploh slednji je težko ugoditi) in smo se slikali - na kavču (z našim pohabljenim mačkom), na terasi, da se v ozadju vidi Šmarjetno goro, skozi okno... Smeha je bilo še pa še - sploh, ko je mali Mezinček podrl kupček in smo se smejali, da nas je bilo slišati verjetno do Kranja. No, gospod fotograf nas je poslikal, spil kavo, popljuvala sva slovensko politiko in državo in odšel je svojo pot. Na rezultate zdaj nestrpno čakamo. 

Drugo - kjer se zapirajo ena vrata, se ponavadi odpirajo druga. Služba moje boljše polovice je že nekaj časa recimo temu na trnih. To pomeni, da plača sicer prej ko slej pride, ampak v dveh, celo treh delih. Tako se je ponudila priložnost nove službe - kar pa je sploh nenavadno za delo moje boljše polovice - v Sloveniji. Danes je imel razgovor, opcija je zanimiva, plača bistveno boljša... vsekakor zelo zanimiva varianta. 

Tretje - vrata, ki se zapirajo imajo ponavadi velika ušesa. In zaznajo, da mogoče ne bi bilo slabo kadru, ki razmišlja o odhodu, ponuditi napredovanje. O tem moje boljše polovice (kot je v tej firmi navada) seveda nihče ni obvestil. Ponudba je tudi zanimiva - za nižjo plačo prevzeti odgovornost za višje delovno mesto? Kakorkoli, zanimivo. In precej tipično za dotično firmo.

Četrto - kdor ne riskira, ne profitira. Meni bližnja oseba, ki jo imam zelo rada, si je zelo dolgo želela na svoje. Leta in leta je sanjala o tem, pa nikoli zbrala poguma, da bi se odločila. Recesija je pri tem pomagala in ostala je brez službe, zbrala pogum in odprla svoj posel. Danes sva z Mezinčkom preživela dan pri njej, v čudoviti, dišeči, prijetni in domači Knjigarni Zdaj na koseški tržnici. Komur je jasno kakšen je dojenček pri devetih mesecih, bo hitro ugotovil kakšna je - knjigarna namreč - tam sva namreč ostala kar štiri ure. Kdorkoli je prišel, je bil navdušen. In mislim, da bom odslej tudi jaz gostja tam in redna stranka. TEMU se pa reče služba za dušo. 

Peto - edina stvar, ki se ne spreminja, je, da se vse spreminja. Po vsem razburjenju okrog službe moje boljše polovice danes dobim mail, da želi moj šef (ki je, kot sem že večkrat povedala) car med šefi, naslednji teden sestanek z mano. Resda sem na porodniški še do sredine avgusta in potem še na dopustu, me je pa kljub temu zvilo. Res tudi, da je moj šef car (prav tako moja šefica), nisem pa naivna. Zavedam se, da sem nadomestljiva kot vsak drug. Sestanek imam naslednji teden - čim prej, tem bolje. Držite pesti, da ne prejmem slabih novic. 

In šesto - nikoli ne reci nikoli. Prvič smo vplačali Loto in zadeli - 10 eur ali natanko toliko kolikor smo vplačali. Palčica je bila sicer razočarana, jaz prav vesela. Če prvič zadaneš toliko, zakaj pa ne bi naslednjič še več? Recimo sedmice? ;)

Torej, dragi moji, če rabite adrenalin in dogajanje - pri nas je za to pravo mesto. Welcome!

3 komentarji:

  1. mi je jasno, zakaj si spila nekaj "jegra". po vsem te, bi ga tudi jaz, pa čeprav alkohola ne pijem že celih 7 let :))

    OdgovoriIzbriši
  2. :) Si bom vzela čas in pokomentirala vsako stvar posebej.

    In ja, hvala za povabilo, pridemo naslednjo soboto:)

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi jaz se veselim, bomo imeli veliiiko tem, o katerih bomo lahko debatirali. :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.