nedelja, 04. september 2011

Mame

Ugotavljam, da smo mame ena neskončno hecna vrsta.

Recimo mame uvajamo svoje otroke v vrtec. Absolutno zgrešeno po mojih izkušnjah. Iz več razlogov.

Prvič, ker otroci čutijo naš strah in našo stisko, ko jih prvič oddajamo. Prej smo jih grele v svojem trebuhu, potem smo nanje pazile doma, zdaj pa odhajajo ven, sami, brez nas in ne vemo kaj jih čaka.

Drugič, ker jih ne moremo pustiti jokati in je v nasprotju z materinskim čutom, da bi ga potolažila druga, nadomestna mama. Sploh, če je otrok še res majhen.

Tretjič, ker smo lahko še tako racionalne in se zavedamo prednosti vrtca, vemo kako veliko bo otrok pravzaprav dobil tam, pa ne moremo iz svoje kože, da ne bi čutile neke nezavedne krivde, da otroka oddajamo, da bo zanj skrbel nekdo drug.

Tega ne spremenijo niti leta, niti število otrok. Preverjeno.

Na koncu se mame jezimo same nase, ker smo tako šibke, da otrok ne moremo pustiti, da bi sami odšli v svet. No, pustimo jih že, ampak nas skrbi in ves čas mislimo nanje.

Če bi uvajali očetje, bi jih postavili pred dejstvo, pustili tam nekaj dni zapored brez kakšnega hujšega kompliciranja, jih popoldan pobrali in po nekaj dneh bi otroci sami prišli do sklepa, da je tole čisto ok, da očka tako in tako vedno pride ponje.

Mame hodimo tja vmes. In čakamo pred vrati. Se mučimo, ko poslušamo jok svojega malčka. In se soočamo z dilemami ali vstopiti ali ne. Ali ne bom predaleč, če bom šla ven? Ali ga bodo znali potolažiti? Ali ga bodo pustili jokati? Potem seveda vstopimo. Da jim ne bi bilo hudega. Jih potolažimo kot znamo samo mame, potem jih pa pustimo tam. Do naslednjič, ko jih spet pridemo potolažit. Otrokom pa sporočamo, da smo sicer nekje tam, ampak da jih bomo tam tudi pustile. Ne vedno, ampak otrok ne bo vedel ali bo šel, ko bo vstopila mama v igralnico, domov, ali ga bo pustila mama še malo tam.

Na srečo se tudi mame vsega potem lepo privadimo. In ko nehamo trpeti za odstavitvenim sindromom začnemo otroke vozit v vrtec z veseljem, prav tako v šolo in neverjetno hitro pozabimo na tiste prve dni. Ki jih seveda lahko razumemo samo mame.


3 komentarji:

  1. He,he.. je tako. :)

    Jaz se sama sebi zdim tako smešna, ker je tako tudi, ko ga vzgajam. Npr. s prepovedmi. Ga lahko pustim jokat dokler se mi zdi, da se bo iz tega kaj naučil. Ne dovolim in pika. Če to isto stori Ati, se mi pa grozno smili in sem vsa sitna. :)
    Take smo. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. No, da kar javno povem - tudi danes sem ga prav težko oddala, čeprav se je lepo usedel za mizo za zajtrk. Jaz sem pa skoraj "laufala" ven, za vsak slučaj, da ga ne bi slišala jokat.
    Zdaj bom pa cel dan pucala, da ne bom razmišljala kako mu je :) Mame. Ga pihnemo, kaj?

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem pa mislila, da v tretje pač mulca odpelješ v vrtec in greš. No big deal. Se opravičujem za zmoto.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.