petek, 6. januar 2012

Nenavadno srečanje

Živimo v relativno odročnem kraju. Kar pomeni, da sicer imamo eno sosedo, ki ima hišo malo nad našo, ostali sosedje pa so oddaljeni vsaj nekaj sto metrov. Našo hišo v glavnem obkroža gozd. Tudi pot do nas večinoma poteka po gozdu, kar pomeni, da so srečanja s srnami, zajci, lisicami in vevericami precej običajna. 

Ampak srečanje, ki smo ga doživeli pred nekaj dnevi na poti domov je bilo nekaj posebnega. Ne, nismo srečali žirafe ali slona, samo lisico. 

Vsaj petsto metrov je tekla pred avtom - po cesti. Vsake toliko se je ustavila (in mi z njo) in nas gledala. In čakala ali se bomo kam odstranili ali ne. Potem je spet stekla naprej (po cesti seveda) in mi smo peljali za njo. Potem se je spet ustavila in nas opazovala. 

Mezinček je na zadnjem sedežu navdušeno vzklikal "vou, vou", ker je mislil, da je pes. Punci sta si jo ogledali še veliko bolj natančno kot v živalskem vrtu, kjer je vedno skrita kje v grmovju. Te naše lisičje prijateljice pa nismo prav nič motili. Ne avto, ki je ropotal za njo, ne luč, ki jo je osvetljevala. Čisto umirjeno je stekla še nekaj metrov naprej in nas spet navdušeno občudovala.

Vmes se je za nami nabralo kar nekaj avtomobilov, katerih vozniki so se verjetno spraševali kaj počnem, ko sem ustavljala vsakih nekaj metrov. Srečali smo sprehajalca, ki je šele potem, ko smo se že tretjič ustavili, ugotovil, da je to pravzaprav lisica in ne pes.

Mislim, da je bilo to do sedaj moje najzanimivejše srečanje v naših krajih. 

1 komentar:

  1. fino. lisice so fajn. ko smo imeli hišo na Štajerskem, smo imeli zadaj v gmajni lisičji brlog :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.