Kratko in jedrnato

Nekako takšno je bilo moje današnje srečanje s spoznanjem, da moj zavod zdaj čisto zares obstaja in ni več samo imaginarna slika v moji glavi.

Najprej sem sedla in prvi občutek, ki me je prevzel, je bil strah. Zaradi dokončnosti ustanovitve. Zaradi dejstva, da sem od danes naprej odgovorna še zanj in da bom vsak cent, ki ga bom dobila, morala zaslužiti sama. Pri kreditu in treh otrocih.

Tudi zaradi neizpodbitnega dejstva, da zdaj nisem več upravičena do nobenega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje. Hmmm.

Potem me je zagrabilo veselje. Recimo, da je to zdaj drugi korak (prvi so bili uspešni sestanki).

Potem sem se odločila, da je moj zavod in dejstvo, da je tudi moja boljša polovica našel novo službo, dober razlog za proslavljanje. In sem povabila na kosilo še svaka, ki mi je v teh mesecih ogromno pomagal in svojo super truper taščo.

Otroci so bili pridni, hrana odlična. Račun nizek ;)

Hehe, odlično praznovanje pravzaprav.

Jutri je nov dan. Me pa zanima kakšni bodo moji občutki zjutraj. Bom vesela? Navdušena? Me bo strah?

Ljudje smo res zanimiva bitja. Vodijo nas vzgibi, ki jih ne znamo in ne zmoremo nadzorovati. Ne na dolgi rok. To so naša čustva. So stalni spremljevalci slehernega dne našega življenja, naših uspehov in naših padcev, jih povzročajo ali jim sledijo. Konec koncev smo vsi prikrito ali odkrito njihovi sužnji, pa naj si to priznamo ali pa ne.