četrtek, 09. junij 2011

Kot bi prišla domov

Natanko tako sem se počutila, ko sem ga spoznala. Svojo boljšo polovico namreč.

Včeraj sem tik pred spanjem v postelji premišljevala o tem. V življenju sem naredila veliko neumnosti in veliko napak. Naredila sem verjetno vse tisto, kar sem vedno rekla, da ne bom.
In ves čas me je bilo strah. Kot bi sama tavala nekje v megli na kraju, ki ga ne poznam. In srečevala ljudi, seveda; ampak vsi so prišli in odšli. Pa spet prišli in odšli. Nihče ni hodil z mano.

V njegovem objemu pa se mi je prvič v življenju zgodilo nekaj, česar prej nisem poznala. Mir. Pri njem sem od prvega dne dalje lahko poslušala njegov neenakomeren srčni utrip in uživala v popolni spokojnosti svojega bivanja. Kot bi od nekdaj spadala tja.

To se v ničemer ni spremenilo. Še vedno je moj dom in moj mir.

Včasih me razkuri, velikokrat se mi zdi, da bi kakšno stvar lahko naredil drugače - bolj po moje. V mnogo stvareh se je v teh devetih letih spremenil.
Ampak v svojem bistvu je še vedno on. Še vedno je moja skala, kadar jo potrebujem. Moj zaliv v viharnem vremenu. Stoji mi ob strani, ko ga potrebujem in me podpira v vsem kar počnem.

Še vedno, ko se zvečer uležem zraven njega in se privijem v njegov objem, čutim popolnoma isto kot prvič. Mir. In tiho, vsepričujoče zavedanje, da bo vse tako kot je prav.

foto: potdomov.com

2 komentarja:

  1. Joj, midve sva ene take srečkice.
    Ko sem jaz mojega spoznala je bilo točno tako. Še zdaj se spomnim, ko sem ga prvič videla, pa čeprav je potem kar nekaj časa trajalo, da sem se zaljubila v njega.

    Ko pa sem se, je bilo pa noro. Na notranjo platnico v zvezku za slovenščino sem z velikimi debelimi črkami čez celo stran napisala njegovo ime. Prijateljica me je poskušala ustaviti: "Kaj pa če bosta šla narazen". "Saj ne bova šla!" je bil moj odgovor. Seveda sva v vsem tem času ene dvakrat tudi šla ampak sva vedno prišla nazaj skupaj. Čez 14 dni bo 5 obletnica poroke in 17,5 kar sva par :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.