četrtek, 16. junij 2011

Politika

Politike se sicer načeloma izogibam, ker sem že večkrat ugotovila, da je to tema, ki se hitro sprevrže v prepir in iz prijetne družbe podobno mislečih naredi gručo prepirljivcev. Zato se debatam o politiki resno izogibam.

Me pa zadnje dni vedno bolj žuli slednje - sram me je, da živim v Sloveniji. Sram me je, da so ljudje umrli zato, da imamo svojo državo, da po dvajsetih letih samostojnosti vsak dan v majhni Sloveniji, ki ne šteje niti dveh milijonov prebivalcev, berem o umorih, o pretepanju drugače mislečih in podobno.

Sram me je, da živim v državi, kjer srečo, da si preživel prometno nesrečo, plačuješ še leta potem in vsak dan obžaluješ dejstvo, da si ostal živ. Sram me je, da živim v državi, ki ti lahko mirne vesti zaračuna več tisoč evrov kazni, ker si imel srečo, da si preživel.

Sram me je, da živim v državi, ki v zapor pošlje človeka, ki je na črno zaslužil nekaj sto evrov, istočasno pa se svobodno sprehajajo tisti, ki so tisočim ljudem pokradli milijone.

Sram me je, da se med prihodke družine, ki bodo v bodoče osnova za izračun otroškega dodatka in plačila vrtca, štejejo otroški dodatki! Verjetno nihče od tistih, ki so se to modrost izmislili, ni izdelal osnovne matematike v osnovni šoli.

Sram me je, da živim v državi, ki nima za porodnišnice in pokojnine, ima pa milijone in milijone, da jih meče v vreče brez dna, kot sta NLB in Adria.

Sram me je, da živim v državi, ki jo vodijo opice, ki so same sebi namen in celo mislijo, da so najbolj kompetentne za vodenje. Sram me je, da imajo ljudi, ki so jih tja postavili za idiote in grozijo z namišljenimi scenariji in pravljicami. Sram me je, ker celo mislijo, da so ljudje zares tako zelo neumni, da jim verjamejo.

Sram me je, da živim v državi, kjer 80 odstotkov ljudi sploh ne pozna svojih pravic iz delovnega razmerja (če imajo sploh srečo, da se lahko pohvalijo, da so zaposleni, kaj šele za nedoločen čas). Da ne dobivajo plač, ne plačujejo prispevkov, glavni inšpektor za delo pa služi na račun predavanj po podjetjih - verjetno o tem kako naj se podjetja izognejo plačilu prispevkov?

Sram me je, da živim v državi, ki "spodbuja rojstva", potem pa niža otroške dodatke, viša cene vrtcev in predvsem ne zagotavlja vrtcev za vse otroke. Kaj vse, za polovico otrok ne. Zdi se mi, da bomo imeli težavo v naslednjih letih, ker ne bo dovolj šol za vse šoloobvezne otroke, ker ne bo denarja zanje?

Sram me je, da resno razmišljam o tem, da bi se odselili iz Slovenije, ker je v dvajsetih letih postala zabačena, skorumpirana in pogoltna država, ki pobere vse, kar se da in ki nam bo izstavljala račune prav do smrti.
Sram me je, da me že danes skrbi ali bodo moji otroci sploh kdaj prišli do služb ali jih bom morala preživljati do smrti? Seveda pod pogojem, da bom sploh sama imela delo.

Sram me je, da živim v državi, ker je nekaj normalnega, da te po porodniškem dopustu odpustijo in kjer zaposlitev za nedoločen čas ne pomeni čisto nič. Sram me je, da vsak mesec petnajstega ne samo midva ampak še tisoče in tisoče drugih Slovencev stiska pesti, da bi dobilo vsaj del plače za prejšnji mesec - da ne govorim o tem, da nekateri želijo dobiti plače za mesece, celo leta nazaj.
Sram me je, da sem vsak mesec petnajstega slabe volje, ker plače ni ali pa je je le del.
Sram me je, ker spoštovanja tistih, na katerih stoji ta družba - torej malih ljudi - ni. Ker se po njih hodi kot po predpražniku, ki je tam sam sebi namen in se do takega človeka ne obnaša tako kot si zasluži - kot tisti, ki prinaša velikim denar, da ga lahko trošijo.

Noben čistilni servis ne more delovati brez čistilke. Noben gradbenik brez zidarjev. Pa se do njih še vedno obnašamo, da so manjvredni. Sramota!

Sram me je, da živim v državi, ki ne pozna zdravljenja za tvojo bolezen in te mirne vesti pusti umreti, čeprav je v sosednji državi zdravnik, ki bi ti lahko pomagal. Sram me je, da moraš imeti denar, da lahko greš sam tja in sam plačuješ zdravljenje, za katerega si 40 let vplačeval v zdravstveno blagajno. In to v EU.

Res me je sram. Prvič v življenju me je sram, da sem Slovenka.

Lahko bi pisala še in še, ampak mislim, da sem si za silo dala duška. Ali pa tudi ne. Ampak obljubim, da se bom v bodoče spet modro izogibala podobnim temam na tem blogu, ker temu pravzaprav niti ni namenjen.
Me pa že nekaj časa žuli. Zato.



3 komentarji:

  1. Ne pravim, da nimaš prav v večini trditev, ampak nikar ne idealiziraj tujine, ker NI veliko boljša. Vsaj po mojem mnenju ne. In to pišem ker opažam koliko mladih je prepričanih, da je to rešitev.
    Po mojem mnenju pa živimo tudi v državi, kjer je večina služb z delavnikom 8 ur, domov greš lahko ob štirih in imaš nekaj od življenja, prijatelje, družino. V tujini so davki res nižji in plače višje, zato imajo ljudje več denarja. Vendar samo dokler nekdo v družini ne zboli, pa tu nimam v mislih kapitalističnega giganta - Amerike, ne že samo v Angliji družine z rakavim bolnikom bankrotirajo. Pozabiš lahko na "prosti" čas, na čas ki ga preživljaš s svojimi otroci, možem ali uživaš v denarju, ki ga boš zaslužila. Druženje s prijatelji? Kaj je že to? Za to niti pod-razno ni časa. Dopust...ja, 2 tedna letno, če si ga boš upala vzeti. Kapitalizem je trd in krut, za tabo jih je vsak trenutek 10, ki stojijo v vrsti in so pripravljeni delati več in dlje, za manj denarja. Služba za nedoločen čas? Stroški prehrane in prevoza na delo?? Plačan porodniški dopust 1 leto??? Tega tujina ne pozna!
    Skratka...po mojem mnenju tujina ni rešitev.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jebelacesta, z obema se strinjam.
    Po eni strani je v Sloveniji preveč, po drugi pa premalo sociale.

    OdgovoriIzbriši
  3. Glede tujine se načeloma strinjam z anonimnim. Ampak to žal ne spremeni dejstva, da me je sram, da je Slovenija takšna kot je.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.