sreda, 29. junij 2011

Koma

Nekako tako se počutim po dveh dneh tega tempa. Mislim, da še dveh ne bi zdržala in vesela sem, da je danes tečaj zadnjič.

Iskreno? Tečaj so prave počitnice. V treh urah sedenja pri miru se mi zdi, da sem prišla do morja in nazaj. Problem je v tem, da se vračam med pol enajsto in enajsto zvečer (običajno namreč do desetih že spim), in zaspim okrog pol polnoči ali še kasneje.

Po Murphyju je Mezinček seveda spal celo noč s sobote na nedeljo in nedelje na ponedeljek, tako da sem se vsaj takrat konkretno naspala - no, po dveh nočeh zbujanja in vstajanja pred šesto je tale spočitost izhlapela neznano kam. Že včeraj zjutraj sem se zbudila kot bi me povozil vlak.

Kave ne pomagajo prav dosti, tako da sem včeraj popokala mladičke in smo šli na eno uro dolg sprehod intenzivnega tempa, ko smo se punce kar pošteno prepotile - sploh upoštevajoč dejstvo, da sem Mezinčka nosila štuporamo.

Tudi tuš tik preden sem odšla mi je pomagal. Za nekaj časa.
Na srečo sije sonce, ki mi da malo energije. In zavedanje, da je danes zadnjič. In da grem jutri spat ob osmih.

foto: cekin.si

1 komentar:

  1. Potem sva na istem. A veš, kaj mene rešuje, da zberem tistih nekaj atomov energije in zjutraj (ajde, ponoči) vstanem? Destvo, da se za v službo spedenam. Oblekice, čeveljčki... Čisto brezveze, ampak če deluje, ko kava zataji, je kul:)

    Drži se.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.