torek, 21. junij 2011

Moji oča :)

Moj oče je izredno zanimiv človek. Ne samo z vidika mene kot hčere.

Tako kot vsak od nas ima svoje "finte". Velikokrat je siten, otroci mu znajo iti neskončno na živce (čeprav ga moram pohvaliti, da to vsako leto in z vsakim vnukom manj kaže).
Prepričan je v svoj prav tudi takrat, ko nima čisto prav. Je pa tudi človek, ki živi tisto kar verjame. V tem ga neskončno občudujem in upam, da mu vsaj malo sledim.

V življenju je preživel najhujše možne izzive, ki si jih morem zamisliti. Ostal je vdovec s štirimi otroki, od tega smo bili trije precej majhni (moj brat je bil star šele sedem let). Precej let je po svojih najboljših močeh delal vse kar je mogel in znal, da bi iz nas zrasli odgovorni odrasli. Včasih bolj in včasih manj uspešno - tako kot vsak starš. Razlika je v tem, da je bil on sam in da mu takratna partnerka takrat ni bila v pomoč ampak prej v oviro.

Ni se zavlekel v kot in objokoval svoje usode. Iz izzivov je prišel močnejši in z dvignjeno glavo in si ustvaril novo lepo življenje s partnerko, ki ga sprejema točno takšnega kot je. V svojih zrelih letih se je naučil sklepanja kompromisov in popuščanja.

Moj oče ima veliko srečo. Kljub vsemu je  našel nekoga, ki ga sprejema, razume in zna brusiti njegove ostre robove.

Ima pa tudi veliko srečo, da ga razumemo in sprejemamo, da je takšen, kakršen je. Pokončen, srčen in na svoj nenavaden način celo ljubeč.


foto: mavrica.net

1 komentar:

  1. Bravo, oče. Bravo, otroci. In bravo oseba, s katero sta se našla. Svet je (vendarle) lep!

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.