četrtek, 23. junij 2011

Eden ali dva?

Veliko nas je, ki imamo priložnost poskusiti življenje kot samohranilke - nekatere (in nekateri, da ne bom delala krivice moškim) večkrat in za dlje časa, drugi manjkrat in za krajša obdobja.

Ampak ali je kdo opazil kako učinkovitost enega eksponentno raste v primerjavi z učinkovitostjo dveh?

Na primer jutri je zadnji šolski dan. Po tem bodo vsi trije mladički ostali doma. Sicer bom z njimi sama samo do približno pol štirih, kar je v primerjavi z mnogimi, ki so z otroki sami cele mesece pravi mačji kašelj. Se bom pa kljub temu morala organizirati, ker poleg tega, da je treba vse tri hranit, animirat, organizirat kakšne dejavnosti, je treba tudi oprat, pospravit in kuhat. Kot sem že napisala - v primerjavi z nekaterimi je to kljub temu mačji kašelj.

Svoj čas, ko je bila Sredinčica še čisto majhna (od njenega enega meseca pa do dveh let) se je moja boljša polovica šolala v tujini. To pomeni, da ga velikokrat ni bilo od enega tedna pa do enega meseca, skupno v dveh letih ga ni bilo doma 5 mesecev. Žal se je njegova odsotnost in najin skrhan odnos odražal predvsem na Sredinčici - ampak o tem drugič.

Kadar sem sama opažam slednje - da je narejenega veliko več in z veliko manj muke kot kadar sva dva. Mogoče zato, ker vem kaj me čaka in sem se prisiljena organizirati. In ko imam plan so stvari veliko lažje izvedljive. In ko vidim, da zadeve tečejo kot je treba, sem sama nad sabo navdušena v tej meri, da naredim še veliko več kot sem si sprva zadala. Ali drugače povedano - če bom dobro organizirana v prihodnjih tednih (in spila dovolj kave ;)) mi bo uspelo vzdrževat stanje mladičkov, skrbet zanje, jih animirat, hodit in sprejemat obiske in ker bom tako navdušena sama nad sabo bom našla tudi čas, da speljem svoj projekt po planu. Tako sem se namreč odločila.

Mislim, da je ta nadnaravna zmožnost, ki pride na dan samo v takih situacijah, posledica tega, da se zavedaš, da si sam. In da če ne boš naredil tistega kar je potrebno storiti, ne bo tega naredil nihče drug. Ker bi to rad storil s čim manj kompliciranja, v čim krajšem času in s čim manj muke, po možnosti celo tako, da v tem najdeš kakšno manjše osebno zadovoljstvo, rade na dan privrejo sposobnosti, za katere se niti ne zavedaš, da jih imaš.

Kadar sta dva, se mirne vesti prepustiš lagodju dveh in iluziji delitve opravkov na pol. Potem tistega, kar se ti ne da, enostavno ne narediš in odložiš na kasneje, na tihem upajoč, da bo tvoj partner "pokupil" kjer si spustil in naredil do konca. Hitro podobno počneta oba in na koncu se izkaže, da je z določenega vidika produktivnost resnično domena enega samega in ne dveh.

Se strinjate?


Fotografija je avtorsko zaščitena!

4 komentarji:

  1. Lej jih, tvoje tri:)

    Mislim, da sva se spoznali ravno, ko je bil gospod očka čez lužo, se spomniš? Ko ste (takrat še) punce odštevale tedne? Ko je imela Palčica na razpredelnici same oblačke, nobenega sončka, nobene mavrice?

    Se popolnoma strinjam s tabo. KO si sam, si sam. In ne pričakuješ, kaj vse ti bodo postorili drugi. PAč narediš sam. In ko celo sebe presenetiš, kaj vse zmoreš, si noro noro zadovoljen.

    Tako očitno delujemo. Hvala bogu. In po drugi strani - strašno, ker to pomeni, da dejansko tistega drugega človeka ne potrebujemo. Kar je pa spet krasno, ker to pomeni, da nismo odvisni, ampak čisto samostojni. In smo skupaj zaradi česa višje na lestvici:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Se popolnoma strinjam. Saj si izkusila moj "guest mode" hehehe

    OdgovoriIzbriši
  3. Bluefish, hvala - sem končno dojela kdo si :))

    OdgovoriIzbriši
  4. Bluefish, a te jaz tudi poznam hehe. Ni važno, kaj je to guest mode?

    Malo me namreč spominja na moje obiske, kadar sem brez moža. Še posebej, ko ga dolgo ni bilo in sem bila z obema punčkama doma na porodniški, sem si kar lepo razpored obiskovanja naredila. Vsak dan vsaj en obisk, če se le da, smo šle punce nekam.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.